Aleš Lombergar – Večerni gost (Sandi Čolnik Intervju)

Dober večer, spoštovani gledalke in gledalci. To je bilo nekaj jedkanih stekel Aleša Lombergarja. Nekatera so bila na razstavi v Dubaju, Združenih arabskih emiratih, druga so vgrajena v kazino v Badnu, blizu Dunaja, ali v luksuzno križarko Crystal Symphony, nekaj jih je vgrajenih v razkošno vilo tovarnarja Fletota pri Hannoverju, tudi v Ljubljani jih je nekaj. Stolnica sv. Nikolaja v Ljubljani, v Slovenski filharmoniji, pa tudi v piceriji Napoli, v Mestni hranilnici v Ljubljani, Kafe Riva na Malem Lošinju ima prav tako nekaj lepih stekel. G. Lombergar je moj večerni gost. Dober večer.
Dober večer.

Ta vaša spretnost je v Evropi skorajda izumrla. Vem, da ste vi edini v Sloveniji. Berem v nekih člankih, da vas je v Evropi samo pet. Pet ljudi v Evropi, ki to še počne.
To ni možno zanesljivo trditi, to je predvidevanje. Na osnovi tega, da je Avstriji samo eden, v Nemčiji nikogar, v Italiji nikogar in da nas je morda manj, morda pa nekaj več kot pet. Zamrla je po I. svetovni vojni ta umetna obrt. Malce bolj ohranjena je v Angliji, kjer sta dva znana izdelovalca. V srednji Evropi pa je izumrla.

Je pa to umetna obrt, to ni umetnost?
Verjetno je tudi slikarstvo najprej umetna obrt, potem pa postane umetnost.

Torej ta reč se imenuje jedkano steklo oz. jedkanje na steklo. Kaj to pomeni? Kako to gre?
To pomeni, da jaz ničesar ne nanašam. V principu delam gravuro v steklo s kislinami.

Drugače nanašajo barve na steklo.
Ko se barva. Jaz odvzamem material. Za jedkanje šipe je vedno manj, nič se ne nalaga. Tisto, kar je motno, ni nekaj, kar je dodano, ampak je nekaj, kar je odvzeto.

Tega ne smemo zamenjati z vitražami. Tisto je nekaj drugega.
Gotovo. Vitraž je pisan, barvast, jedkanje je praviloma brezbarvno in potem sta se zelo ločila po načinu gradnje, ker je vitraž kot barvast bil bližji preprostemu očesu.

To najdemo večkrat v cerkvah?
To najdemo v cerkvah. Medtem ko je jedkano steklo kot brezbarvno, malo bolj eterično, poduhovljeno, se vgrajevalo v muzeje, v koncertne dvorane, meščanske palače.

Pravite brezbarvno, tukaj pa vidimo pozlačeno. Zgleda, kot da je gor zlato.
Ja. Ampak ni barvano. Lahko je tudi pobarvano, vendar je praviloma jedkano steklo brezbarvna tehnika.

Kako ste pa vi prišli na to, da bi bil to vaš življenjski poklic- izdelovanje jedkanih stekel?
Sprva zagotovo tega nisem vedel. Tako kot pri neki sveži ljubezni ne moreš vedeti, koliko časa bo to trajalo. To se zgodi samo. Jaz sem bil radoveden in sem to spoznaval. Bolj ko sem spoznaval, bolj sem se dobro počutil in potem sem tu ostal.

Kaj vas je pa tako vleklo prav na to tehniko?
Mogoče to, da je opuščena, da je nihče ne mara, da se nihče z njo ne ukvarja, da ne bo gneče. Po eni strani. Po drugi strani se mi moja predznanja dajala možnost, da sem to obudil.

Študirali ste arhitekturo nekaj časa.
Tudi. To je samo eno od majhnih predznanj, ki pomaga nekoliko. Likovna kultura sigurno pomaga pri takem izdelovanju. Da ne postanejo izdelki grdi, je že potrebno imeti likovno kulturo.

Tukaj imam jaz en članek o vas. O naših razgledih leta 1997. Piše: ” V veži črnomalske palače, ena najstarejših ljubljanskih hiš, iz čistega veselja nadzira zidarje in jih uči, kako naj omečejo stene tako, kot so to delali v 18. stoletju. ” Že takrat se je pokazalo, da imate nek smisel, neko spretnost pri gradnji, pri sestavljanju stvari.
Sicer se nisem veliko z arhitekturo ukvarjal. Ukvarjam se predvsem s tem. Vendar tu in tam kaj doprinesem. Takrat sem v tej stavbi živel, v enem od stanovanj. V pritličju, kjer je bila? Težko je opredeliti, ali je šlo za renesančni predprostor ali je šlo za kasnejši predprostor, baročni mogoče. Ena velika avla, ki je taka, kakršna se spodobi za vhod v veliko hišo. V 19. stoletju so jo majhni lastniki, ki so se kasneje potem pojavili vedno manjši, tam naredili drvarnice. In nastal je samo še majhen prehod, ozka špranja, skozi katero so šli v to veliko hišo. Z veliko truda, kot eden od solastnikov sem uspel prepričati vse lastnike, da so se odpovedali drvarnicam, da smo vse to podrli in naredili nazaj s svojim denarjem, brez mestne pomoči, nazaj avlo.

Kje je ta črnomalska palača?
To žal ne piše v nobenem vodiču po Ljubljani, žal to ne piše v nobenem šolskem učbeniku. To je vogalna utrdba ljubljanskega obzidja. Stari trg 2 je danes hišna številka, ki je v svoji prvotni zasnovi vrisana v načrtu iz leta 1527, na ostrešju pod kasnejšo streho, ki je večja, je ohranjena še stara, zgodnjesrednjeveška streha, vsa črna. Ker takrat ni bilo dimnikov, ampak se je dim valil na ostrešje. To je hiša, ki je z ene strani podpirala nekdanji Rotovž. Zaradi grafike se ga da videti, kadar je na kakšni perspektivi. Prvi ljubljanski Rotovž je bil en velik obok.
Torej ta reč- jedkanje stekla- je najbolj cvetela ob koncu 19. stoletja, ki je imela pa svoje jedro v Avstriji, Nemčiji. Vsaj pri nas je bilo tako. Ljubljana, tako nekje pišete, je kljub vsemu ohranila še ogromno dediščino teh stekel, ki so skrita, da jih ljudje ne opažamo. Na televiziji je bila oddaja posneta o jedkanih steklih. Če primerjam font, ki je bil takrat posnet, z današnjim, je razpolovljen. Stekla je danes pol manj. Vzroki so različni. Ali so se notranjščine obnavljale ali pa so stekla šla v muzej, privatne roke, se pravi odstranjena, včasih tudi razbita. Zelo se je zmanjšal font. Težko rečem, da jih je polovica. Po mojem, jih je manj. Ljubljana jih je takrat imela veliko. Ni bila skoraj nič bombardiranja.

Drugod so šla stekla zaradi bombardiranja?
Seveda.
Po celi Evropi so šla. Danes je razlaga o jedkanem steklu žalostna.
Ker jih ni več. Ljubljančani se bodo spomnili izrazitih stekel v Unionu.
Union je bil v strahotno lepem steklu.
To je bila ena posebna pivnica, ki je zdaj ni več. Tam so bila ta stekla.
Cel hotel je imel stekla. Ena najlepših stavb v evropskem nivoju.

Kje so ta stekla?
Nekaj jih je prezentiranih v hotelski avli, nekaj jih je gotovo dobilo noge. Mislim, da je deponirana zbirka v samem hotelu in da se ne morejo dogovoriti, ali je to vredno dati v muzej. Zdi se mi, da to še vedno ne vedo. Zamujen je bil čas. To je bil čas za prenos teh eksponatov v muzej, ko je bilo še jasno, da je hotel od vseh. Potem, ko se je pa hotel polastninil, pa to kar naenkrat ni bilo možno.
Lastnik ni imel smisla za to?
Lastnik se je čutil, da je tudi to kupil.

Eno prvih vaših stekel je pa vgrajeno v Slovensko filharmonijo. Se motim?
Niso med prvimi. Že deset let jedkanja sem imel za sabo takrat.

To, kar gledava tukaj, je arabeska, vgrajena v steklo, ki je bilo na razstavi v Dubaju. Je tako?
Ja.

Povejte mi nekaj o tem, kako pride do tega.
Jaz sem dobil priložnost narediti dve vratni krili za razstavo v Dubaju, kjer je imela Slovenija svoj paviljonček. Izzvan sem bil, da naredim nekaj, kar bo Arabce morda vznemirilo. Da ne bo govorilo o meni, o Sloveniji, ampak o njih.

Te slike imamo še na vašem računalniku iz drugih perspektiv, iz drugih izrezov.

Najbližja jim bo kakšna njihova lastna arabeska. Jaz sem iskal dialog v umetnosti in zdi se mi, da sem ga našel.

V času poznega 15., zgodnjega 16. stoletja se je v Evropi pojavila moda Arabskega ornamenta. Renesansa je oboževala arabski ornament in so ga imeli po tekstilih, tapetah. Povsod so ga uporabljali. Prišli je do tega, potem ko je bil Carigrad zaseden, ko je bil premagan in so umetniki in intelektualci od tam zbežali v Benetke in prinesli s seboj vso to znanje.

To je začetek renesanse.
Sočasno. Ne vem, če oni povzročijo začetek renesanse s svojim prihodom. Morda.
Ponekod to velja.
Ta arabeska, kot ornament, ki je bil v Evropi malo nenavaden, je bil tak izziv, da so se mojstrili v tej arabeski, tako da so se jo naučili tvoriti. Da Vinci ima nekaj arabesk, ki jih je naredil. To je bila tehnika, v kateri so se hoteli pokazati, ali res to znajo. Taka, zelo zahtevna tehnika, kot ena glasba.
To so samo ornamenti, nič konkretnega. To so ta vrata.
Ta vrata so bila razstavljena v Dubaju. Iz stekla, ki je v vratih, nisem mogel narediti večje, tehnično nisem znal in sem prosil mizarja Marka Čertanca, da je naredil vrata in so izredno lepa. Na koncu je še kipar Jožef Brščaj naredil kljuko, v kateri se v prozorni kljuki pretaka živo srebro sem ter tja.

Lahko malo povečate to?
Ni prav veliko.

Malo večje je.
Hitro bo zobata.

Kaj pa je spodaj pod arabesko?
Pod arabesko v lesenem delu vrat so vrata preforirana in so sestavljena iz majhnih lesenih zvezdic. Iz teh zvezdic je sestavljen ta propusten, transparenten spodnji del vrat. Zdelo se mi je, da je treba cela vrata narediti dihajoča. Tako kot tista zlata arabeska lebdi v zraku, tako tudi vrata ne smejo biti zaprta.
Ta razstava je bila lansko leto?
Novembra meseca v Dubaju.

Pojavlja se neko ime Big five.
To je ime prireditve v Dubaju. Precej veliko je in tam se poskušajo vsi pokazati.
Dubaj ima neskončno veliko denarja in vsak bi rad tam nekaj prodal.
Dubaj ogromno gradi. Povečal se bo za par milijonov prebivalcev v naslednjih letih. Gradi se 24 ur na dan, samo v dveh izmenah se to dela.

Denar je pa nafta.
Ne. Denar prihaja od zunaj. To sploh ni dubajski denar. Dubajci so sprva svoj denar investirali, da se je zadeva začela, zdaj pa iz celega sveta priteka denar in se nalaga, investira v Dubaju. To ni več njihov denar. Nimajo veliko nafte. Oni so se odločili, da se bodo šli turizem.

Povejte, kakšni so bili odmevi na to vašo razstavo?
Poslovnih odmevov zdaj še ni. Poslovni odmevi se pričakujejo v času enega leta. To je podobno kot pri semenih. Poseješ ga letos, obral ga boš kot sadež čez nekaj let.

To bi bil za vas poslovni uspeh, če bi v Dubaj prodali takšno stvar.
Upam.

Ti ljudje so maksimalno izbirčni. Utrujeni od bogastva.
Ja, to je res. Ampak so pa tudi zapisani z vrhunskimi stvarmi. Oni niso ničesar lačni. Težko je izriniti nekoga. Oni vse to imajo. Imajo dobavitelja vrhunskih stekel, imajo dobavitelja vrhunske notranje opreme. Kar koli, vse je prisotno, ker je to velik in močen trg.

Je to emirat? Kakšno vlado imajo tam?
Angleži so iz nekih plemen naredili pogodbene države v letu 1920, potem so pa postavili nekaj teh plemenskih poglavarjev za prince in potem se je to kasneje združilo z Arabskimi emirati.

Še pred 150 leti so bili pa gusarji.
Marsikdo.

Dajte nam pokazati še kakšno svojo reč. Tehnološko je najbolj enostavno, da malo brskava po tem, pa bova komentirala.
Istočasno, ko sem razstavil arabesko, je bila razstavljena v Dubaju tudi ta šipa.
To so bila drsna vrata z motivom Arabskega polotoka. Ta zemljevid je star, je tudi iz 16. stoletja. Kar se mi je zdelo pomembno. Prvič zaradi latinskih napisov, drugič zaradi popolnoma spremenjen imen. Takšen zemljevid lahko pri gledalcu vzbudi neko določeno zanimanje. ” Kako to, da mojega Dubaja ni na tej karti? ”
Ker ga takrat še ni bilo.
Takrat ga še ni bilo. Poskusil bom najti en posnetek, ki ga bom lahko malo bolj povečal. Sekundo.
Tale bo.
Tukaj se kar lepo vidi.
Nekaj napisov se bo dalo videti.

Poglejmo.
Vidimo Aiman.
Arabija. Ne vem, če je še višje. Konec Sredozemlja. To je Nil, začetek Afrike. To so drugačna imena. Rdeče morje vidim.

To je star zemljevid, ki ste ga vi nekje odkrili.
1574. To je Arteljev atlas sveta, na katerem marsikaj manjka. Takrat je tudi Amerika približno vrisana. To je čar teh starih kart, da ni nekih stvari gor.

Zdaj se postavi vprašanje tehnike. Kako staro karto spraviti na steklo? To je stvar vašega študija, ki je bil naporen in dolgotrajen.
Na razpolago imam zelo majhen kontrast. Jaz moram zelo jasno risbo imeti kot osnovo. Risba mora biti dovolj čista, dovolj prazna, da stvar nastane. Pri tako majhnih kontrastih jaz ne opazim črne in bele. Jaz uporabljam bolj in malo manj motno kot moje izrazno sredstvo. To, kar je tukaj na tej sliki belo, to je malenkost motnejše, pa malenkost višje, ostalo je pa globlje in malenkost prozornejše. Zaradi tega se ne da narediti vsega, kar bi si človek želel. Treba je izbrati primeren lesorez, da se ga interpretirati. Ne morem kar koli izdelati.

Vi nekje opisujete, da je bila pot dolga in težavna, da ste se navadili te spretnosti. Odprli ste neko staro knjigo, nek učbenik in se po sistemu samouka naučili te spretnosti. Ker šole ni za to.
Ne. Zadnji profesor, ki je to predaval, je leta ‘ 57. umrl. Predavalo se je na Tirolskem na zadnje kot nek majhen segment enega predmeta. Saj se da iz knjig naučiti. Je pa treba si vzeti čas in se mojstriti. Delati napake, jih požreti.

Baje so v knjigah namenoma nameščene napake, da ne bi kdo preveč po lahko poti prišel do znanja.
Meni se je tako zdelo zaradi tega, ker čisto vse recepture so z napako, tako da je možnost, da bi bilo to po naključju, majhna. Zelo verjetno ni bil pisec knjige nekdo, ki je to znal, ampak nekdo, ki je znal pisati tehnično knjigo.

Gre za kemijo?
Ja. Pri vseh postopkih so napisane napake. Saj kasneje, ko se dovolj časa s tem ukvarjaš in ko dovolj preizkušaš, zapaziš, kje so napake. Ampak očitno je bil narejen nek filter, da čisto vsak takoj naslednji dan ne more tega začeti delati.

Pravijo tudi, da Leonardove skice so namenoma z napako, da ne bi kakšen nevredni posnemovalec takoj kopiral njegovih del.
Mislim, da je to prav. Mislim, da je ta filter dober.
Stvar je v tem, da morate vi kislino, s katero boste razžirali steklo, sproti in sami mešati.

To se ne da kupiti. Kako je s tem?
Dvomim, da se je to kdaj dalo kupiti in da se bo dalo kupiti. Proces se je ustavil okrog I. svetovne vojne. Če bi jedkanje stekla danes še vedno bila popularna tehnika, potem bi se danes to dobilo za kupiti in bi se delalo enostavneje. Ker pa ta trg ne obstaja, ker nas je tako malo, da nismo zanimivi tržišču, industrija tega ne dela. Saj bi lahko delala. Industrija pripravlja preparate za tovarne. Danes se izredno veliko tovarniško jedka stekla.

Ampak ta kislina ni dobra za vas.
Jaz tega ne morem uporabljati. Jaz uporabljam tisto tehnologijo, ki se je uporabljala še takrat, ko je bilo to v razcvetu. Medtem ko je danes v arhitekturi ogromno vgrajenega stekla z imenom satinato, ki je eno od velikanskih po tovarnah, tovarniško jedkano in ima celo površino rahlo motno. To je postala tudi zelo velika moda. Človek bi mislil, da bo potem več posla, ampak ljudje želijo imeti prazno šipo večinoma.

Torej vi ne živite od izdelovanja tega?
Ne.

Je to hobi? Za dušo, kot pravijo včasih.
Kakšno leto se da od tega tudi živeti, kakšno leto je pa treba najdi drugo zrnje.

Pri vas je to obnavljanje starih hiš. To sem nekje bral. V čem je čar?
Najdeš oz. kupiš eno staro podrtijo in iz te narediš nekaj, kar ima dušo.

V Stari Ljubljani je ta duša popolnoma izgubljena. Zaradi obnov.
Nekatere stavbe so stare po 500 in več let. Zaradi kasnejših obnov so popolnoma izgubili občutek, ki ga je prostor prvotno vseboval. Mogoče je z okenskimi in vratnimi odprtinami arhitektura še vedno nakazovala, da je prostor vreden, ampak potem kasnejši posegi so ga malo prikrili. Eden od takih primerov so renesančni leseni stropi, ki so bili za časa Marije Terezije vsi obbiti z deskami in ometani zaradi požarne varnosti. Ti prostori so s tem zelo veliko izgubili.
Leseni rezljani stropi, ki so bili vidni, so bili umaknjeni. Če to daš nazaj, si že nekaj naredil. Če vrneš nazaj prvotne srednjeveške omete, ki niso ravno, raven omet se pojavi šele v zgodnjem 19. stoletju.

Vi ste nekje navajali letnico. Do 1850 zgrajene hiše so še imele vzdušje oz. emocijo. Kaj se je pa zgodilo takrat? Od takrat naprej so pa stavbe brezdušne?
To ni moja teza. Teza je od zelo bistrega avtorja mnogih knjig, enega Nemca. Namreč, da se dobra arhitektura neha v tistem trenutku, ko so začeli arhitekte šolati.

Ko so se začeli arhitekti šolati, je konec dobre arhitekture? To bodo veseli, ko bodo slišali.
Gotovo.

Kakšna je ta teza?
Ta teza je, da je mojster, stavbenik dosti pametneje izbiral svoje pomočnike in svoje naslednike, kot pa to počnejo učitelji v nekih šolah. Ti moraš najti najboljše in se okrog njih izredno truditi. Pri nas, ko se jaz spominjam svojih let na šoli, so bile plače profesorjev odvisne od glave.

Od česa?
Glave.

Glave študentov.
Se pravi, da je bilo njim smiselno čim več študentov vpisati, jih spustiti čez sprejemni izpit. Ne delati izbora, ker bodo izgubili dohodke. To bo udarilo po njihovih plačah. Za to je sistem kriv. Vpisovali so po 150 študentov v prvi letnik.

In vi ste bili eden od teh?
Ja. Hlevček je bil to. Popolnoma zgrešeno. V Sloveniji se lahko letno izšola mogoče 20 arhitektov. Mislim, da imamo podatek, da je na prebivalca Slovenije največ arhitektov na svetu.

Pri nas imamo inflacijo. Človek ne bi rekel, če gleda naše hiše.
Zato pa je tako. Ravno zaradi tega. Če je študentov toliko, potem se ni treba več truditi.

Nekje sem zasledil, da vi včasih kupite kakšno brezdušno stanovanje, ga obnovite, mu daste dušo, stanujete nekaj časa v njem, ga potem prodate, ker je potem več vredno, potem greste spet v novega. S tem se tudi da popraviti standard.
Gotovo. To so tista zrnja za suha leta. Zelo ljubko je po treh letih zapustiti bivališče in ga zamenjati. To je dobro iz razloga, ker stanovanje, če je zelo lepo, vpliva tudi nate. Ampak tri leta še močno, kasneje pa vedno manj. Zato se je treba vsake tri leta preseliti.- Če je možno. Včasih ne gre v treh, včasih gre malo hitreje, včasih počasneje. V treh letih običajno stanovanje vse nazaj pove, kar si mu ti dal. Vpliv arhitekture na človeka, na stanovalca je močno. Ne samo barve, tudi siceršnja kvaliteta prostora.

Po statusu ste svobodni umetnik.
Sem.

Imate pa neke pripombe na to, da zlasti kadar poskuša Slovenija prodajati svoje nacionalno bogastvo, se preveč koncentrira na pletene košare in takšne stvari, namesto da bi razmišljala o nekih, bolj velikih zadevah.
Etnografsko blago so zelo spolzka tla. Zaradi tega, ker je težko reči, da je čipka idrijska. Čipka je bila zaposlitev rudarskih žen po celem svetu. Te žene, da niso cel dan doma čepele, so si morale najti neko delo.

Kjer je rudnik, je tudi čipka?
Ja. V Angliji, Nemčiji, povsod. S tem se je težko izpostavljati. To ni narodno. Pletarstvo najdete v Novi Gvineji, v Indiji, pa dosti boljšega kot pri nas, z večjim standardom in kakovostjo.

S temi stvarmi se zelo težko?
Kaj je krošnjarstvo? Strokovnjaki dobro vedo, da je bila to ena licenca, pravica za tiste revne predele, da so se lahko preživljali. Ampak to niso vrhunci. Za eno deželo, državo je pomembnejši primer, če ga smem omeniti: ko sem v muzeju za uporabno umetnost na Dunaju čakal dogovorjeni sestanek na stopnišču, čakal sem knjižničarko na dnu stopnic, sem stal zraven medeninastega, pet metrov visokega kandelabra, bila sta dva, vsak na eni strani stopnic, sem na zadnji strani opazil napis, da je Maks Samasa to poklonil mestu Dunaj. Maks Samasa iz Ljubljane. Na sosednjem je enako pisalo. S takimi stvarmi se mora država prezentirati, ki so v svetovnem merilu res sapo jemajoče.

Kaj pa imamo Slovenci takega, da drugi nimajo?
Ni treba imeti nič posebnega, česar drugi nimajo. Treba je v neki panogi biti izvrsten.

Kje? Težko reči ali je nevarno reči?
Težko. Mogoče sem malo nepripravljen na to vprašanje. To je stvar nekega studia, analize, neke primerjave. Zagotovo v števcih za elektriko.

To je naš izdelek?
Recimo.

Dajva se pogovarjati o vašem jedkanem steklu. Mislim, da imamo še zelo lepe stvari. Videl sem vas prej v nekem zaščitnem oblačilu, kako se pripravljate na ta postopek, ki je lahko nevaren, če je človek nespreten.
Našel ga bom. Kje pa je?

To so vaše roke?
Moje so. Čeprav so pod rokavicami.

In kaj se dogaja tukaj?
Celo steklo se prelije.

To je kislina, ta mlečna zadeva?
To je ena od možnih kislin, ki se uporablja. Angleži ji rečejo bela kislina. V njej je toliko iskristaliziranih drobcev soli, da je bela kot kaša. Ta ima neke druge učinke, tiste, ki so prozorni. Cel kup je mešanic.

Mislim, da je pravi trenutek, da poveste na kratko tehnologijo. Vi imate predstavo, da boste arabeske, to je eno steklo, spravili? Mora biti specialno steklo?
Lahko je specialno steklo. Stekla so raznih vrst. Nekatera stekla so izredno prozorna. Danes so večinoma stekla zelo kakovostna. Vsa so ravna, ni več valovitih stekel.

In kaj naredite najprej?
Pri prvi arabeski, ki je bila za Arabijo narejena, šele četrta ali peta je bila dovolj dobra, da sem jo uporabil, sem predvideval, da moram narediti površino, ki je igličasta, kristalizirana, torej, da se kristalčki na dolgo kristalizirajo, da bom dobil eno lepo strukturo. Ko sem zjedkal velike kose in jih potem celo pozlatil in sestavil skupaj, sem ugotovil?

Malo ste me zgubili zdaj. Na steklo najprej namažete zaščitno plast?
Kjer ne želim, da se jedka, moram narediti masko.

Potem razite to. Tam, kjer je raženo, začne kislina gristi?
To pravzaprav skoraj nikoli ne delam. Steklo moram ponekod odpreti. Ali to delam tako, tako da nanašam masko, ali da masko graviram, metod je zelo veliko. Vse so v glavnem skrivnosti mojstrskih delavnic.

Dosti dobro.
Ko sem bil prvič na obisku pri kolegu na Dunaju, sem rabil sedem dni obiskovanja njegove pisarne in prepovedovanja, kako jaz delam, da me je spustil notri. Po sedmih dneh me je spustil notri.

Potem vaših skrivnosti zdaj ne bomo slišali?
Ne.

Na grobo, spomnimo se tega atlasa Arabskega polotoka, množica imen in detajlov, vse to ste morali narisati na roko v steklo?
Kako v steklo? Na steklo, preden je kislina začela to fiksirati. Arabija je narejena v enem preprostejšem bakrorezu in tam so pri vseh tekstih manjkali tenki deli črke. Izbrisani so bili pri globokem tisku. Na bakrorezu mora ostati barva tudi v tenkih delih, a so bili izbrisani. Premalo ali pregloboko je bilo vrezano in podobno. To je treba vse popraviti. Tistih tisoč imen je bilo treba napisati na novo.

To je bilo pa delo.
Ja, dva tri meseca pa je bilo. Je pa res, da bi za naslednjo rabil manj. Zato, ker tukaj je ogromno priprave. Priprave, kako zaključiti karto z robom. Priprave, v kakšno povečavo iti, kako kisline spremeniti. Če bi bili narejeni kasneje multipli karte, bi bili narejeni prej.

Stekla se ne da multiplicirati?
Ne. Da se jih izdelati kasneje, ko je vse pripravljeno, naenkrat nekaj več.

Jaz vem, da imamo tukaj notri v škatli arabeske.
Ja.

Ki imajo neko zgodbo. Pokažite nam to in povejte, kako izgleda, da bomo videli eno steklo konkretno, ne samo na ekranu.
To čudovito škatlo in okvir okrog moje arabeske, ki jo je treba tudi posebej izdelati? To je unikat, izdelano po meri. To je zasnoval arhitekt Janez Suhadolc.
Ki sem ga prosil in povabil, da izdela okvir. Mogoče tole malo umakneva. Prosil sem ga, da izdela okvir za tole darilce, izdelano za državni protokol.

To je podobna reč, kot smo jo videli na razstavi v Dubaju.
Manjša. Enaka arabeska je.

Se to lahko potipa?
Seveda.

Ni tridimenzionalno?
Je. Ampak je notri v steklu.
Dve stekli sta, vsako je jedkano iz notranje strani in zlepljeno skupaj. Da bi se doseglo učinek, kot da je nekaj notri v steklu.

Koliko dela je bilo s tem.
Mesec in pol. Mogoče malo več.

Mesec in pol za tako relativno majhno reč?
Ne igra velike vloge velikost. Včasih, ko se dimenzije manjšajo- recimo zdaj delam eno lesorezno karto Rusije- sem prisiljen delati zelo majhno in imam s tem strahotne težave. Zaradi tega, ker je maska pri jedkanju, ker so črke visoke dober milimeter in pol in jih zgubljam. Imam dosti dela, kot bi ga imel, če bi bila karta velika.

Morda dava zdaj nazaj, da nama ne bo motilo pogleda. Nekje sem prebral, da ste rekli v enem intervjuju? To moram mimogrede povedati. Vi ste član tiste družbe, o kateri se veliko piše v družabnih kronikah. Včasih vas vidijo na sliki z družino, otrokom, ženo, na kakšni prireditvi. Tam ste povedali, da so vašo steklo, ki je vgrajeno v Filharmonijo, najprej opazili češki turisti. Ker Čehi imajo dolgo tradicijo tega, oni znajo videti. Medtem ko so Ljubljančani prav slepi za to. Jim moraš prav pokazati ” To je nekaj lepega. Poglej. ” Vas narobe interpretiram?
Ne, popolnoma prav. Nisem čisto siguren, če niso posredi blatni čevlji. Zdi se mi, da je to ena stvar, ki jo lažje vidi ena meščansko vzgojena oseba kot pa nekdo, ki je še malo blaten. Hočem reči, da je jedkano steklo na srečo ali na žalost enim očem precej nevidna. Jaz se spominjam, ko smo leta ‘ 86 z fotografom po Ljubljani slikali za pripravljanje koledarja in sem se šel v Filharmonijo dogovarjati. Takrat še ni bilo mojih stekel, so bili še originali. Dogovarjati sem se šel za fotografiranje. Stopil sem v tajništvo in sem tajnico prosil, če bi smeli in kdaj priti fotografirat tiste ženske figure, jedkane na steklih na vratih. In me je stalno prepričevala, da na vratih ni ničesar, da je ona tam že 40 let v službi in da hodi vsak dan tolikokrat skozi ta vrata in da na vratih ni ničesar. In potem sem jo mukoma izprosil, da je vstala in šla pogledat in je bila presenečena.

Od daleč je videla, od blizu ne. Nikoli ni videla v 40 letih.
Ne vem, ali je to dobro ali slabo za stvar, ki bi jo naj človek užival z gledanjem, če je ne vidi.
Mogoče je to en lakmusov papirček.

Da se razdelimo med tiste, ki vidijo. Vi ste nekje navedli, čemu služi takšno jedkano steklo. Navedli ste tri stvari. Eno je svetski užitek, da gledaš. Drugo, da nekaj vidiš zato, da se ne bi zaletel vanjo. In tretje, da razdeli dve polovici nekega prostora. Kot ena pregraja, ki ima tudi estetsko funkcijo.
Če je pravilno vgrajeno jedkano steklo, bo vedno razmejevalo dva prizorišča. Če bo razmejevalo dva prizorišča, potem bo služilo kot čipkasto perilo. Malce bo prikrilo tisto, kar ni lepo, če se vidi v celoti takoj, ampak mora biti malo pričakovanja in hrepenenja, preden je razkrito.

To je stvar romantičnih duš.
Morda.

Prej ste omenili blatne čevlje. Jaz se spomnim, mnogo let nazaj ste razlagali, da ste skonstruirali anatomsko pravilno narejen čevelj, ki mora biti spredaj širok, ker človeška noga je takšna in običajno ima to smolo, da jo neki čevljarji silijo v konice, špičake, kar je slabo. Se spomnite tega?
Se. Ampak to je bilo nazaj 25 let.

Malo obujam spomine. Ne vem pa, ali ste imeli kaj uspeha pri tovarnarjih čevljev. So začeli delati take čevlje?
Ja, ampak ne v Sloveniji. Na Švedskem.

Tam delajo takšne čevlje?
Seveda. Danes se industrijsko proizvajajo in je poplava čevljev, ki imajo anatomsko oblikovana stopala. To je mogoče malo protestantsko razmišljanje. To bodo težko prodali v Italiji. Italijan bo težko dal na sebe take čevlje. Samo da je lepo, tudi če ni udobno.
Italijan bo raje pritisnil in prst odrezal. Tu se verjetno en protestantski način razmišljanja razlikuje.

Protestanti so bolj praktični za te stvari.
Morda.

Imam podatek, da vi sodelujete z Rokusom. To je firma, ki se ukvarja tudi z darili. Naročajo pri vas kakšno stvar, ki jo potem prodajo tujcem?
Jaz imam nerodne eksponate. To je pravzaprav moj prvi majhen eksponat, ki je bil narejen kot predmet, ki je lahko darilo. Pa še ta je bistveno prevelik in predrag, da bi lahko bil ponujen v trgovinah z darili pri Rokusu. Tam so cene omejene na neke druge zneske. Z Rokusom sva sodelovala samo v knjigi Mojstrovine Slovenije, potem je nastala oddaja Mojstrovine Slovenije in serija razstav na osnovi te knjige. Mislim, da ni bilo posebno posrečeno, ker je bilo spet vmešano?

Kaj?
Gradivo, ki je izrazito kmetsko. Ni najbolj posrečeno.

Če bi kdo želel pri vas kaj naročiti, mora Rokus vprašati in preko njega naročiti?
Ne. Danes je stvar zelo enostavna na tem svetu. Danes, če veš za ime in priimek človeka, greš na internet in si že notri.

Se vam to dogaja, da kakšen individualni naročnik pravi: Jaz bi pa imel pol metra krat pol metra rožico vgrajeno?
To je majhna dimenzija za stekla. Stekla so običajno večja. Moja stekla so v veliki večini primerov velika.

Ker je tudi lažje delati.
Ne zaradi tega. Pač pa zaradi tega, ker je to vgrajeno v vrata ali v okna, v neko predelno steno. To ni prostostoječi kos. Jaz nisem nikoli naredil serije nekih prostostoječih kosov, kot je recimo tole, ker se mi je zdelo, da mora jedkano steklo ostati tam, kjer je nekoč bilo. V vratih, v oknu. Jaz bi jo zdaj mogoče malo razvrednotil, če bi jo začel kot majhne obtežilnike za pisma. Ali pa sodelovati z Rogaško. Jaz bi si predstavljal, da bi lahko v Rogaški prišli na idejo, da bi naredili eno reprezentančno serijo. Za večje denarje bi to ponujali po svetu.

To ni enostavno.
To so manjše dimenzije. Tista stekla se ne merijo v metrih.
Oni delajo predmete iz stekla, ja pa delam na stekla.

Vi ne morete na ukrivljeno ploskev delati?
Lahko, vendar nisem mojster v tem. Tega sem delal tako malo, da poznam osnove, nimam pa tega v malem prstu. Rogaška ima en oddelek v Kozjem, če ga že niso zaprli, ki je delal sorazmerno lepe gravure na steklo. Ampak to je vprašanje širokih pogledov, nekih predznak.

Ali je ta oddelek v Kozjem imel knjižnico, ki se je vsak teden obogatila s kakšno novo knjigo, kako to delajo Angleži, kako to delajo Čehi?
Jaz se bojim, da ne. Jaz se bojim, da so bili ti steklobrusači sicer šolani na neki srednji šoli za steklarstvo v Rogaški, kjer so bili seznanjeni z osnovami in bili nato zelo prepuščeni nekim poenostavljenim primerom. Čeprav je nastalo nekaj zelo lepih kosov pri njih, se mi zdi, da je potrebna še v vodstvu ena širina, da jih neprestano plemeniti. Ti lahko iz mojstrov sčasoma narediš vrhunske, ampak jim moraš dati to možnost. Moraš jim ves čas kazati, kako je ta dobro skuhal. Poglej, kaj je ta naredil, da bi jih motiviral, da delajo vsak dan boljše, vsak dan višje, vsak dan laže.

Iz laži morajo narediti direktorja.
Bojim se, da tega filma ne bom gledal.

Če bi vas kdo vprašal, ali se da od tega živeti, pa čeprav je to vrhunska spretnost, že meji na umetnost, ali moraš imeti ob tem še nekaj drugega, bolj vsakdanjega?
Moj odgovor bi bil, da jaz nisem prava oseba za delati posel iz tega. Mogoče sem pravi, da to podprem. Upam, da mi bo kdo sledil in da bo med njimi kakšen, ki bo iz tega posel delal. To sta dve različni potezi.

Dve različni nadarjenosti.
Mislim, da ja.. Kako vidite vi idealno situacijo, da bi pol Ljubljane in pol Maribora, kjer ste doma, naročilo takšna steklena okna, vrata, in da bi se to v vsaki drugi hiši kar bleščalo?
Bog ne daj. Te bojazni ni. Počasi se vrača ornamentirano steklo v nas, ki smo navajeni arhitekture, ki je bila pusta, čista. Pri Plečniku ne boste našli nič na steklu.

Njegova lepota je drugačna.
Absolutno. Recimo obnova, ki jo je delal v središču mesta. Iz lokala, ki ga je obnavljal. To je vprašanje, da moderni arhitekt je vendarle izšolan v nekih idejah, ki so se odvile po I. svetovni vojni. Če to ilustriram s paviljonom, ki je čudovit in takrat res bil revolucionaren. Ampak to še kar vztraja. Zdaj se ornament po mojem ne bo vrnil kvalitetno, ker manjka izkušenj. In nek arhitekt, ki bo hotel začeti uporabljati ornament, znajde na popolnoma praznem listu. Nobena šola tega ni učila, v knjigah je pa preveč stvari. Treba je že znati brati. Zdi se mi, da bo malo slabše. Ni ravno rožnata prerokba.

Imava samo še eno minuto. Lahko nam pokažete. Deluje ta reč? Eno vaše steklo za nasvidenje.
Če smem za slovo morda pokazati eno steklo od Klaina, ki je imel delavnico na isti ulici kot jaz, 60 let pred menoj in sva sotrpina.

Kaj bomo od njega pokazali? To je eno okno z znaki horoskopa, ki je bilo narejeno leta ‘ 36 v Ljubljani. Tudi jedkano?
Ne. Takrat je bilo peskanje zelo moderno. Takrat so se pojavili prvi kompresorji in je bila to strašno sodobna tehnika. Kar velik mojster je od takih kosov, kot so ti medaljoni v teh vitražih. Boljših ni bilo takrat narejenih.

G. Lombergar, s tem poklonom staremu Klainu, bova končala. Jaz se vam zahvaljujem za to zelo zanimivo predstavitev te, po pravici preveč prezrte spretnosti. Upamo, da bomo še več teh vaših stvari videli tudi v Ljubljani, ne samo v Dubaju. Hvala lepa.
Hvala tudi vam. Nasvidenje.