Vrata v čudežno deželo

Vrata v čudežno deželo
Jana / 3.1.2005

Le česa bi si petični Dubajci, znani kot ljubitelji razkošja in blišča, željni pozornosti in občudovanja, ob poplavi luksuza, prestižnih zahodnih izdelkov ter arhitekturnih mojstrovinah sploh še lahko želeli? Kaj ponuditi nekomu, ki ima tako rekoč že vse? Morda nekaj, česar nima nihče drug in je številčno strogo Dmejeno: na primer vrata, okrašena z unikatnim jedkanim steklom, kakršna je na največjem sejmu gradbeništva v islamskem svetu Big 5 osuplim Arabcem predstavil Aleš Lombergar.

Pri tem je treba vedeti, da je danes Aleš Lombergar eden izmed petih ljudi v Evropi, ki nadaljujejo starodavno obrt, jedkanje stekla, ki izvira iz 17. stoletja, vrhunec pa je dosegla v drugi polovici 19. stoletja. Dekoracije nastajajo s kislinami, tako rekoč na roke, kar je danes redkost. »Vedno me je bolj zanimala preteklost kot prihodnost, zato še danes ne morem mimo srednjeveške zgradbe, ne da bi se ustavil in jo občudoval. Moja želja je oživiti ornamente, ki pozabljeni spijo v knjigah, in steklo je pri tem samo moj medij,« o svojem poklicu, ki je z leti postal pravo poslanstvo, razlaga umetnik Lombergar.

Naj stane, kar hoče. Počaščen z naslovom »mojster umetne obrti« je v svoji dvajsetletni karieri dosegel, da so njegove stvaritve dobile svoj dom po vsem svetu: od največjega kazina v Evropi, na Dunaju, številnih evropskih kulturnih ustanov in zasebnih dvorcev do ene največjih svetovnih križark, Crystal symphony. »Mnogi me uvrščajo med avtorje, ki ustvarjajo luksuzne izdelke, vendar sam mislim, da to ni moj najmočnejši atribut. Pomembnejše kot cena se mi zdi dejstvo, da moje šipe govorijo same zase in da ljudje pristopijo z besedami: Natanko te mojstrovine si ze-im pri sebi doma, to šipo bom kupil, ne glede na ceno,« razlaga Aleš Lombergar.

In kako je sploh prišel na zamisel, da bi se izučil za jedkarja? Po naključju. Študiral je arhitekturo ter se pri tem ukvarjal s fotografijo. Eden od naročnikov je tarnal, da nikjer ne najde pravega mojstra jedkanja. Bom pa poskusil jaz, sije rekel Aleš. Seveda je imel hude težave, kako sploh priti do osnovnega znanja o jedkanju, saj so v Kram-sachu na avstrijskem Tirolskem, kjer je bila znana šola jedkanja, to nehali poučevati že v začetku petdesetih let. Razočarani mladenič se je tako odpravil v knjižnico in po dolgotrajnem brskanju na svojo srečo odkril staro knjigo iz daljnega leta 1870, in ta mu je odkrila osnovne skrivnosti starodavne obrti. Ves navdušen se je potem za nadaljnjih nekaj mesecev zaprl v delavnico in preskušal zapleteno kemijsko formulo, ki naj bi razjedala steklo. In res mu je uspelo! Takrat je nastala njegova prva mojstrovina, napis za kavarno Cafe riva na Malem Lošinju. Prvi poskus je uspel, potem pa dolgo nič, se svojih začetkov nostalgično spominja Aleš.

No, danes se nanj tako za naročila kot za nasvete obračajo tako naročniki kot kolegi-mojstri jedkanja malodane iz vsega sveta. »Ko sem razmišljal o eksponatih za arabski svet, sem se prvič počutil, kot da sem na začetku, kot pred dvajsetimi leti. Spet sem šel v knjižnico in iskal motiv v preteklosti.«. Rezultat študije sta eksponata, ki zaradi svoje drugačnosti kot magnet privlačita ljudi, kot je zapisano v sejemskem biltenu Show news.

Prvi razstavni eksponat so drsna vrata z motivom starodavnega zemljevida Arabije beneškega kartografa iz leta 1563, ki ga je Lombergar odkril v trezorju NUK. Drugi eksponat so klasična vrata z lesenim okvirjem, katerih bistvo je stekleno jedro – arabski ornament. Aleš jih je ustvaril po posebnem postopku jedkanja s pozla-to, ki ustvarja izjemen občutek tretje dimenzije. »Mnogi so me spraševali, ali je v steklu pravo zlato, in pojasnil sem jim, da je zlata arabeska votla in le pozlačena, saj bi za polnitev z zlatom potreboval nekaj kilogramov zlata.« Šlo je za prototip, ki ga je Lombergar ustvaril posebej za omenjeno razstavo, pa tudi sama arabeska, ki izvira iz 16. stoletja, v resnici ni delo arabskega avtorja, temveč jo je ustvaril nemški grafik Peter Floetner. »V raziskovanju arabskega sveta sem bil še posebno navdušen nad dejstvom, da je mnogo bolj kot evropski naklonjen ornamentu v notranji opremi. In šele ko sem prišel v Dubaj, sem se prvič soočil s kulturo okrasja, ki ni kičasta, kot je pogosto v Evropi.«

Evropska kultura je namreč polna ponaredkov, ki ustvarjajo vtis cenenosti, in le redkim evropskim mestom uspeva ohranjati dediščino starih avtorjev takšno, kot si jo zaslužijo.

K sodelovanju pri dubajskem projektu je Aleš povabil še dva slovenska kolega: umetnika za obdelavo lesa Marka Črtanca, njegovo delo je lesen okvir vrat, sestavljen iz zvezdic iz orehovega lesa, unikatno kljuko iz akrilnega stekla, v kateri se pretaka živo srebro, pa je izdelal Jožef Vrščaj.

PETRA KANCLER