Varstvo spomenikov

VARSTVO SPOMENIKOV
REVIJA ZA TEORIJO IN PRAKSO SPOMENIŠKEGA VARSTVA, 1989

V drugi pol. 19. stol. je nastopila za jed-kana stekla, ki so pomembno dopolnjevala fasadno podobo, usmerjala pa tudi poglede iz notranjosti stavbe na sosednje fasade, zlata doba. Pridružila so se jim tudi z več barvnimi plastmi prevlečena stekla. Velika okna, ki so ločevala kavarniški mir od uličnega vrveža, izložbe uglednih trgovin in vhodna vrata v vežah meščanskih hiš, so s svojimi bogatimi stekli bistveno soustvarjala »secesijske pravljice«. Tudi pri nas so se na čuden način še ohranili taki biseri, a jih ne znano prav ceniti. Oživitev mojstrstva bi omogočila vsaj možnost izgubljene ali dragocene originale nadomestiti s kvalitetnimi kopijami.

Nemški narodni muzej v Niirnbergu hrani v eni od svojih zbirk tudi blago izbočeno stekleno ploščico z napisom AUXILIUM JESU CHRISTI AD-VENTIAT ter letnico 1686. Ta preprosti muzejski predmet, izdelan pred tremi stoletji, bi ne bil prav nič posebnega, če bi ne bil prvi znani in ohranjeni primer stekla, okrašenega v tehniki jedkanja. Izdelal ga je mojster Heinrich Schwanhardt iz slovite niirnberške družine steklobrusačev.

Nemški slikar, grafik in pisec o umetnosti Joachim von Sandrart poroča v svojem delu »Teutsche Academie.. .« (1675), da je prav Heinrich Schwand-hardt s svojim »pronicljivim razumom izumil tako jedko snov, ki z lahkoto razjeda steklo, ter tako naredil nekaj, kar je dotlej veljajo za nemogoče. Izdelal je mnoge predmete, ki nas očarajo s svojo prefinjenostjo, natančnostjo in čistostjo …«. »Po letu 1670 se mu je posrečilo jedkati šipo tako, da je na motni osnovi zasijal prozoren ornament ali besedilo,« dodaja leta 1730 Johann Gabriel Doppelmavr v svojem »Zgodovinskem poročilu o nurnberških matematikih in umetnikih«.

Kako so takrat pridobivali jedko tekočino, je ostala uganka, saj so Schwanhardt in njegovi učenci skrivnost obdržali zase. Izum je utonil v pozabo, z njim pa tudi umetnost jedkanja stekla. Več kot stoletje kasneje, leta 1792, piše – gottingenški raziskovalec Johann Beckmann, da je kislino, ki razjeda steklo, odkril leta 1711 kemik Cari Wilhelm Scheele. Pravzaprav je bilo odkritje, kakor se to v kemiji pogosto dogaja, slučajno. Na zdrobljen jedavec je polil žvepleno kislino in plin fluorovodik, ki se je pri tem pokadil iz posode in se valil po laboratoriju, mu je na veliko začudenje spotoma motno zjedkal vse steklene predmete. Kakorkoli že, postopek pridobivanja fluorovodikove kisline, ki edina razjeda steklo, z učinkovanjem žveplene kisline na kamnino jedavec je bil odkrit, pozabljen in znova odkrit, s tem pa so bili povezani tudi odkritje, zaton in ponovno odkritje krašenja stekla z jedkanjem.

Kljub odkritju krašenja in plemenitenja stekla z jedkanjem vse do druge polovice 18. stoletja ta način ni imel posebne veljave. Sele konec 18. in v začetku 19. stoletja so takrat še redke majhne umetno-obrtne delavnice utirale pot novemu načinu, izpopolnjevale tehnološki postopek ter sčasoma izbojevale jedkanim steklom mesto, ki jim gre.
V drugi polovici 19. stoletja, še posebej pa na prelomu v naše stoletje, je za jedkana stekla nastopila zlata doba. Sprva še umirjene, v strogem geometrijskem redu razporejene historicistične ornamente in statične figuralne alegorije so v prvih letih našega stoletja zamenjale lahkotno vihrave podobe fin-de-sieclovskih lepotic ter značilno secesijsko valujoči cvetlični motivi. Še več: običajnim brezbarvnim jedkanim steklom so se pridružila z eno ali več barvnimi plastmi prevlečena stekla, jedkana v neštetih odtenkih. Velika okna, ki so ločevala kavarniški mir od uličnega vrveža, izložbe uglednih trgovin in vhodna vrata v vežah meščanskih hiš, so s svojimi bogato okrašenimi jedkanimi stekli v spreminjajoči se svetlobi dneva med jutrom in večerom bistveno soustvarjala opojno občutje »secesijske pravljice« ter se zlivala v celoto z drugim okrasjem, razpredenim po pročeljih in notranjščinah. Umetniki, ki so risali predloge, so se ponosno podpisovali pod svoje stvaritve, ki so jih znane češke, avstrijske, nemške in druge manufakture razpošiljale po vsem svetu.

Burni obdobji dveh svetovnih vojn sta povzročili v mnogih mestih izgube večine teh čudovitih umetnoobrtnih izdelkov, tistih pa, ki so se srečno ohranili, danes pogosto ne znamo prav ceniti. Zaradi zahtevnosti, zamudnosti in visoke cene, pa tudi zaradi spremenjenega okusa v času, ko smo hoteli biti za vsako ceno moderni, je umetnost dekorativnega jedkanja stekla počasi zamrla ali pa se spustila daleč pod nekdanjo umetniško raven.

Če hočemo zanamcem ohraniti dragocene in redke originale, ki so preživeli vihre čase, je resnično zadnji čas, da spremenimo odnos do njih, po drugi strani pa bi ponovna oživitev mojstrstva dekorativnega jedkanja stekla ponudila sodobnim oblikovalcem in arhitektom novo izrazno področje, konservatorskim službam pa pri restavratorskih posegih v historične ambiente možnost dopolnjevanja izgubljenih originalov z dobrimi kopijami.

————————–
ETCHED GLASS

The second half of the 19th century was the golden age for etched glass which was an important supplement to the outlook of the fa?ade, but which also directed people’s gazes from interiors of buildings towards neighbouring facades. Glasses coated with a number of colour layers joined them. Large windows which separated peaceful cafes from street bustle, shop-windows of prestige shops, and entrance doors in bourgeois houses’ halls with their rich glasses were essential in the creation of the feeling of the” secession fairy-tale”. With us, too, some such pearls were miraculously preserved but we do not appreciate them enough. Revival of this art and craft would at least give a chance to replace lost and precious originals with quality imitations.