Umetnik v skafandru

Umetnik v skafandru
Več / 28.1.2005

Prijatelj mu je prerokoval vsaj pet let anonimnosti. Ni se zmotil. O jedkanem steklu vemo Slovenci malo, premalo. MOJCA KAUČIČ je bila pri Alešu Lombergar ju, edinem, ki se pri nas ukvarja s takšno žametno obdelavo in z majhnimi koraki Stopa iz anonimnosti.

Kakšen užitek bi se bil zbuditi v sončno spomladansko jutro in se za pozdrav zazreti v prelepo žametno podobo, zjedkano v steklo spalničnega okna! Sončni žarki bi se ob nekaterih njenih delih sramežljivo prikradli v sobo, na drugih pa jo še z močnejšo svetlobo prestavili v prostor. Vendar navadni smrtniki takih oken nimamo, verjetno zato ne, ker se nam zdi, da kljub svoji ljubezni do lepote nekako do njih nimamo pravice ali da so nam nedo-segljiva. Pa ne bo čisto držalo. Ze res, da so taka stekla nekaj posebnega, ne pa nedosegljiva. Klepet z Alešem Lombergarjem, kije pri nas edini mojster, prej bi pravzaprav morali reči umetnik, ki se ukvarja z jedkanjem stekel, in ga, se zdi, premalo poznamo in cenimo, nam naše razmišljanje lahko v trenutku obrne na glavo.

Koprena med dvema življenjema.

Saj veste: jedkana stekla so tista, v katerih so naslikane žametno meglene podobe, vzorci, ornamenti; so tista stekla, v katerih se prepletata svetloba in tema, odvisno od tega, kaj je za njimi; so tista, ki nam ustavijo pogled skozi sicer prozorno površino… Aleš Lombergar pravi, daje to koprena med dvema življenjema. Prav nežno ju ločuje in jo je mogoče brez napora odstreti in pokukati, kaj se skriva za njo. Čeprav se je jedkano steklo pojavilo že v drugi polovici 17. stoletja in se je zdelo ljudem prava čarovnija, je doseglo vrhunec v razširjenosti med ljudmi oziroma v uporabi šele v drugi polovici 19. stoletja in se obdržalo na vrhu nekako do prve svetovne vojne. Slovenija seveda ni bila izjema in Ljubljana se je lahko pohvalila z nekaj izjemno bogato in mojstrsko ozaljša-nimi stavbami, okni in vrati.

Aleš Lombergar na takšno pot ni zašel po naključju, čeprav bi to marsikdo domneval, ko sliši, da se je po gimnaziji najprej znašel na fakulteti za arhitekturo. Bolj kot naključje spremeni življenjsko pot mlademu človeku, če se po izbranem študiju ne najde, tako kot se ni Aleš. Takrat pa se je že ukvarjal z grafiko, ki mu je bila blizu. Preskok na jedkanje stekla pravzaprav ni velik, meni Aleš. Treba se je poglobiti v literaturo, se naučiti tehnike dela in nato delati ter poskušati. Čeprav ima v sebi umetniško žilico, sta ga trma in vztrajnost verjetno zadržali, da ni vrgel puške v koruzo, ko se je uresničila prijateljeva napoved, da ga kljub visoki strokovnosti pet let pri nas ne bo nihče niti povohal.

Iz navdušenja ljubezen. Jedkano steklo je namreč v človekovem življenju med dobrinami, ki niso nujne za preživetje, so pravzaprav dodatek k življenju in njegova obogatitev. Nekaj več. Ker se je jedkano steklo po drugi svetovni vojni pri nas nekako izgubilo in je imelo morda celo pridih bogataševa (čemur prejšnji sistem ni bil naklonjen), je Aleš le počasi prihajal iz anonimnosti. Vendar je. Z majrmimi, toda zanesljivimi koraki. Ko se ozira na začetke pred dvema desetletjema, se spominja svojega navdušenja nad jedkanjem stekla. Tudi sam je odkrival vedno nove stvari. Zdaj je to začetno navdušenje nekoliko splahnelo oziroma se je spremenilo v ljubezen in morda celo način življenja. Postalo je del njega. Pravi, da je z jedkanjem zdaj poročen.

Še tako preskušeno in zasidrano znanje pa pri takšni obdelavi stekla ni zagotovilo za uspeh. Čeprav si je v letih preskušanja Aleš pripravil kislino, ki mu pri njegovi tehniki jedkanja (teh pa je več kot 20) najbolj ustreza, mora biti zelo previden. Kislina se lahko namreč čez noč spremeni oziroma spridi, kot se temu strokovno reče, in za pričakovani rezultat se mojster lahko obriše pod nosom. Pred vsakim novim postopkom mora zato kislino najprej preskusiti, ali učinkuje tako, kot od nje pričakuje. Leta izkušenj so seveda naredila svoje in tako Aleš natančno ve, koliko časa sme biti steklo namočeno v kislini, da bo dosegel želeni učinek. Med delom se zavaruje po vseh predpisih, saj je delo s kislino nevarno in se z njo ne gre igrati ali je podcenjevati. Poleg pajaca in debelih gumijastih rokavic med zaščito spada tudi maska s filtri za dihanje, ki se te-sno prilega obrazu. Kadar je na vrsti kateri od daljših postopkov, se lahko zgodi, da Tudi podpiše se. se slabo počuti, vendar zaradi pomanjkanja svežega zraka, ne zaradi zastrupitve. Pri delu je zelo previden in zato se mu do zdaj tudi ni nič zgodilo. Naj bo tako še naprej!

Mojstrovine. Kadar boste šli mimo vhodnih vrat Slovenske filharmonije, malo postojte in si malo pozorneje oglejte mojstrovino, vgrajeno vanje. Vsakemu, ki ima rad umetnost, te podobe v steklu polepšajo dan. Filharmonija je tudi eno od najzahtevnejših Aleševih mojstrstev, saj sta bili dve stekli razbiti. Na srečo je obstojala za eno fotografija, drugo pa je naredil sam po analogiji preostalih petih.

Vhod v Akademijo za glasbo je nekaj posebnega. Izbiro motiva so naročniki prepustili mojstru in odločil se je za Flotnerjevo arabesko iz leta 1549. Že davno pred tem, ko jo je prenesel na steklo, se mu je priljubila in shranil jo je tja nekam na srčno stran, bi rekla popevka, in čakal, da bo prišel zanjo pravi trenutek. Za Akademijo za glasbo se mu je zdelo, da si jo zasluži. Zato jo je tudi dobila. Vendar pa Aleša zdaj vseeno obhajajo dvomi, saj se mu zdi, da se ni odločil prav. Da imamo Slovenci veliko raje konkretne podobe kot ornamente, pravi, zato to njegovo delo ostaja bolj neo-paženo, kot če bi izbral kakšen drug motiv.

Ornament ima v Aleševih razmišljanjih posebno mesto. Zanj namreč pravi, da je bolj odprt, da ponuja človeku več možnosti za iskanje svojih mnenj in očutij v njih. Pri podobi je pripoved dokončna. Če je žalostna, razpreda, potem človek ob pogledu nanjo ne more biti vesel. Pri ornamentu pa lahko izbira. Postopek. In kako jedkano steklo sploh nastane? Aleš najprej izbere podobo, ki jo bo prenesel na steklo. Če je to ilustracija iz knjige, recimo, jo najprej v velikosti 1:1 prenese na papir, zatem pa jo zriše na steklo. Dele stekla, za katere se odloči, da bodo ostali povsem prozorni (navadno jih ni prav veliko), nato zavaruje s posebno mešanico smolnatega laka. Dele, ki jih hoče poudariti z žametno belino oziroma nepro-sojnostjo, pa pusti nezavarovane. Nato sliko potopi v kislino, za katero natančno ve, koliko časa mora delovati za dosego želenega učinka. Če je steklo obenem tudi brušeno, to delo zanj opravijo v Rogaški Slatini. Delo je izredno natančno in niti najmanjša napaka ni popravljiva. Pokaže se namreč šele, ko vzame steklo iz kisline in z njega sname smolnato masko. Popravnega izpita ni. Če se mu kaj sfiži – nobenega naročila pa ne da iz rok, če ni stoodstotno – se na svoje stroške vsega loti znova. Na srečo se mu kaj takega zelo redko zgodi, ampak kakšen cmok je moral pa tudi že požreti.

Aleš Lombergar je edini, ki pri nas lahko sodeluje pri restavriranju naše jedkane steklene kulturne dediščine. Za svoj del pravi, daje izredno krhka in da je ne cenimo dovolj, oziroma nanjo pozabljajo v tistih ustanovah, ki jim je naložena skrb zanjo. Tako je tiskarna Ljudska pravica ob prenovi ostala brez svojih jedkanih šip, čeprav je Aleš opozoril nanje. Pri načrtovanju prenove so jih preprosto prezrli. Ne nazadnje pa je tudi Mestni muzej spustil iz rok 12 vitražev izjemnega mojstra Julija Kleina iz leta 1937, na katere je Aleš opozoril in jih tudi priskrbel za nizko ceno, pa zaradi tega nikogar ne boli glava. Razen Aleša.

Najljubši med vsemi deli, se mu zdi (poleg Filharmonije), sta stekli v piceriji Napoli, kjer je bila prej dalmatinska restavracija. Na enem kraljuje oljčno drevo, na drugem pa figovo. Z Aleševimi deli se ponašajo še kazino v Badnu, ameriška potniška križarka, Mestna hranilnica, nekaj stanovanj v Ljubljani …

Lahko pa bi seveda imeli te lepote veliko več, če ne bi marsikdo pri načrtovanju gradnje in obnove objektov nanjo pozabil ali pa se mu zdi strošek previsok. Če bi delal kje drugje, bi se z njim ponašali na vsaki pasji procesiji, še bolj pa bi se z njim postavljali pred svetom! Kar koli se bo že zgodilo, Aleš bo s svojimi nežnimi žametnimi podobami v steklu ostal še naprej poročen in tako bogatil srca zaljubljenih v lepoto umetnosti.