Tito in Lombijev pustni žur

Tito in Lombijev pustni žur
Delo, July 1997

Alojz Ihan je verjetno iz skoraj iste generacije kot jaz, a moj spomin na vlogo tovariša Broza in njegov vpliv na nas male Slovence je povsem drugačen. Za mojo okolico je bil maršal predvsem Jo že k.

Jožek v naše otroštvo in adolescenco ni dosti posegal, morda še najbolj z vici. Na eni strani z najbrž umetnimi hvalilnimi vici o bistrem Titu, ki nadmudri Brežnjeva in Nixona oziroma Carterja in mu ljudožerci ponudijo izbiro med rainjiči in če-vapčiči, ko se v džungli zruši letalo, ker je bil na nedavnem srečanju neuvrščenih, na drugi strani pa onimi pravimi čokoladnimi vici, ki naj bi zapirali, čeprav je država že močno umirila svojo brutalnost in sem kot otrok slišal le za enega reveža, ki je zaradi vica res šel sedet, in to zaradi onega o Demalu Bijediču, ki se je z learje-tom zaletel v hercegovsko goro. in zadnjih besedah na črni skrinjici: »Mogli i ja da vozim?« Nepietetno, a politični sloj je bil pač pasivno osovražen. To za nas niso bili ljudje, kot verjetno tudi mi zanje ne. A Živeli smo mimo njih. Poleg Jožekovih so bili najbolj simpatični vici o Stanetu Do-lancu, posebno oni o ogledalu v muzeju, pa splošni vici o socializmu, kot je bil oni nepozabni o vedru in vodi.

Za nas je bil »tovariš Tito« državni bog daleč stran, z ženo, ki je zmagala na tekmovanju v Afriki, ker je pojedla banano počez- Povojni teror je bil skoraj pozabljen, razen v šepetu, kako so ljudje izginjali čez noč, politična struktura nas ni zanimala in skoraj nihče na gimnaziji – razen verjetno »mladih komunistov« -ni, recimo, niti vedel, kdo je predsednik ZSMS ali ZSMJ. Skoraj nikogar ni zanimalo. Res, naš razred je bil menda vseeno edini na Prvi gimnaziji v Mariboru konec sedemdesetih let, ki ni imel nobene črne.

oprostite, rdeče ovce, ker pač nihče ni šel v partijo. V glavnem zato, ker smo imeli srečo – naš prvi razrednik je bil edini dobri matematik na šoli, sedanji poslanec LDS Rudi Moge, in Rudi je bil partijski sekretar na gimnaziji in mu ni bilo treba težiti svojim dijakom, naj gredo v partijo. Potem je šel na tehniško fakulteto, in nasledila ga je zelo mlada sociologinja, ki je bila seveda na dnu partijske lestvice na šoli in ji je najbrž kdo omenil, da bi se res spodobilo, če bi imela tudi ona v svojem razredu kakšnega mladega komunista ali komunistko. To je bil še čas, ko je ravnatelj na šolskih proslavah za 29. november in I. maj slovesno oznanil »in sedaj bodo najboljši med vami sprejeti v Zvezo komunistov« in si nihče ni upal nasmejati, ko je prišel na oder neki večinoma tretjerazreden trop ovčic. Uboga prijazna sociologinja, ki je bila (in še vedno je) poštena punca, čeprav je imela kakšno luknjo v izobrazbi, bolj po krivdi svojih profesorjev kot po svoji, pa je želela predlagati za članstvo v ZK
koga, ki bi si to po njenem res zaslužil, in se je odločila za mojega soseda v klopi, ki je bil predsednik razreda, zelo priljubljen in spoštovan fant, in mene. Revica ni slutila, da je bil Borisov oče nekoč na Golem otoku, mojega pa so nekoč vrgli iz Druge gimnazije, kjer je bil profesor, ker so bili prepričani, da na skrivši hodi v cerkev. Našla si je morda dva najbolj ne-navdušena potencialna člana Zveze komunistov v celotnem razredu, najin problem pa je bil, kako reči ne. In sem vstal in sem rekel, da si ne zaslužim te velike časti in da nisem dovolj zrel za to veliko odgovornost, blablabla, in potem je Boris vstal in rekel nekaj podobnega, in Draga je zaštekala, da nama nekako ni do tega, in si je mislila, pa nič, in sploh ni dala priložnosti onima dvema črnima ovcama v razredu, ki bi si morda res želeli oziroma želela stopiti v Zvezo komunistov, in razred je gimnazijo končal čist. Še več: uspelo nam je, da smo prvi v tedanjem spominu izsilili za dijaka leta našega sošolca, ki je bil po tekmovalnih uspehih najboljši ali drugi najboljši matematik in fizik svoje generacije v Jugoslaviji, odlič-njak in glasbenik Ni pa bil komunist. To je bil boj! In zmagali smo. Sistem je bil že dokaj civiliziran.

Vredno je omeniti, da smo imeli na gimnaziji de facto dvostrankarski sistem, Z mladimi komunisti in m-kudovci, in da smo m-kudovci normalno dominirali sceno. Vredno je tudi omeniti, da sem na gimnazijo sicer prišel z od staršev vsrka-nim strahom pred partijskimi grožnjami, da pa sem že v pnem letniku razumel, da so se časi spremenili, tihi strah pred udbo, tajnopolicijooziroma Državno varnostjo oziroma SDV pa sem srečal šele na univerzi, na biologiji v Ljubljani leta 81 po kosovskih demonstracijah, in kasneje bolj teoretično v študentskem naselju v Rožni dolini, kjer so nekateri stari študenti ocenjevali, da je v vsakem bloku po en špicelj oziroma štipendist, čeprav je bilo ljudem praviloma za te docela vseeno. Je pač država zapravljala denar, pravica, ki smo ji jo priznavali. Za las manj flegme je bilo v mariborskem študentskem naselju, kjer so boljši opazovalci prepričano govorili o precej gostem prisluškovanju, in dosti kasneje sem slišal par res o dš te kanih zgodb. Vseeno pa je za edino res grdo sliko o teh čudnih ljudeh poskrbel udbaš, ki je že v devetdesetih letih na Cerbičevi posilil dijakinjo, bil na sodišču oproščen, dobil odškodnino za suspenz in se je potem prišel zvečer hvalit na študentsko recepcijo Z debelo hranilno knjižico in spomini na prijetno posiljevanje one deklice. In si mu nihče ni upal odrezati jajc. A to je dosti kasnejša zgodba. Na gimnaziji smo živeli v svobodi. In sedaj se vrnimo k Titu.

Tisto zimo, ko je Jožek umiral, so bili seveda prepovedani vsi žurL A bližal se je pust. In v našem razredu je bil Lombi, ki je imel kopije menda
vsaj polovice šolskih ključev s ključem fizikalnega kabineta vred, ki je prehajal skozi generacije in s pomočjo katerega se je večina ljudi samoupravno odločala, kakšno oceno iz fizike bodo imeli, ker so po vsaki šolski nalogi in kontrol ki zvečer zamenjali en kup listov z drugim, na katerem je bilo več pravilnih rešitev, kolikor si jih je pač kdo želel. Profesorica je to seveda vedela, a ji nekako ni bilo mar. Lombi je organiziral tudi urejanje nove velike sobe M-KUDA In tako so ponoči
v gimnazijski kleti, sošolci naredili na gimnaziji predpustni žur.

Nekdo jih je prijavil. Kasneje sicer ni bilo čisto jasno kdo, bile so štiri verzije, ena je krivila neko prenapeto profesorico, druge tri pa tri zelo različne mlade komuniste. Prvi je bil pošten idealist s podeželja, drugi je bil karierist, ki je leta 90 za nekaj časa izplaval kot velik liberalni je bil hedonist, ki je opolnoči prišel z deklico vadit na strelišče za zračne puške, ki je bilo tudi v gimnazijski kleti, pred sobo M-KUDA. Sedaj je velik podjetnik. Bil mi je celo skorajda prijatelj in kasneje smo bili sosedje na Gerbičevi, kjer se je bojda preživljal z razvijanjem porno filmov v domski temnici. Imel je tudi nekaj vloge pri pomladnih letih, le na koncu je poskrbel zase.

Ravnatelju se je verjetno strgalo od strahu, da bo izgubil službo, obenem pa je pametno želel minimizirati sitnosti za šolo in dijake. Odločil je, da dobijo vsi, ki so bili na žuru, ukor ravnatelja, kar bi jim načelno prineslo nižjo oceno iz vedenja. Problem je bil le v tem, da nihče ni’vedel, kdo vse je bil na žuru. Ker je nekdo moral biti, so se ljudje potem samoupravno odločali; ali so bili tam ali ne. Boris, ki je bil tam pet minut, je tako dvignil roko. da je bil tam, in je dobil ukor, kolega, ki smo ga kasneje izsilili za dijaka leta, je bil tam ves večer, pa si zaradi staršev ni mogel privoščiti, da bi dobil ukor, in je bil tiho. Javilo se jih je dovolj, da je bila stvar urejena.

Moj problem je bil, da sem bil predsednik mladine v razredu in sem naivno ponorel nad tem, da.se delijo ukori na pamet in na tone. In sem protestiral in na neki dijaški okrogli mizi nadrl ravnatelja, da so tako sodila Dolfctova Ljudska sodišča, nakar je ravnatelj pametno pobegnil z okrogle mize, mi je pa malo zameril, vendar se ni maščeval, samo na koncu leta mi je povedal, da bi se lahko, ko sem zahteval komisijsko izpraša nje iz fizike, ker se je profesorica odločila, da ji jaz menjujern šolske naloge in ji seveda nisem mogel reči, daj Cveta, ne bluzi jaz sem eden od sedmih, ki si ne menjavamo nalog. Lombi ima ključ, in mi je dala trojko, tako da sem za odliko rabil sklep konference, da mi ni bilo treba delati mature. Sicer pa so me že prejšnjo leto kaznovali, ker zaradi idejne spornosti nisem mogel iti preko dijaške izmenjave v Ameriko. (Dejansko je sicer profesorica angleščine pomagala naprej sinu svoje prijateljice.) Do junija so se tisti ukori pozabili in na koncu sem bil vesel, da mi je bilo zaradi Titove smrti prizanešeno z maturantskim plesom, ki ga tisto leto ni bilo.

Samo Resnik, nekdanji urednik Katedre in Tribune, Maribor