Šipe z ujedkanim okrasjem

Šipe z ujedkanim okrasjem
Dnevnik, October 2nd 1997

Pogovor z Alešem Lombergarjem o starem obrtnem znanju jedkanja stekla
Dragocena krhka dediščina – med najlepšimi so šipe z Grand Hotela Union

Z Alešem Lombergarjem smo se pogovarjali o posebnem izseku letošnji Dnevov evropske kulturne dediščine, prelepih se-cesijskih steklih, ki jih je v našem glavnem mestu mogoče občudovati na nekaterih palačah iz tistega časa. V Narodnem muzeju so pripravili razstavo Okrasna stekla hotela Union v Ljubljani, v Spomeniško-varstvenem centru na Salendrovi 4 pa je naš sogovornik pripravil razstavo o obnovi stekel s portala Slovenske filharmonije.

Z obdelavo stekla se ukvarja že deset let, predmet njegovega posebnega zanimanja pa so prav zahtevne tehnike jedkanja na steklo. Gre za obujanje mojstrskega znanja, ki je — kot pravi – izumrlo nekako skupaj s sece-sijskim slogom krašenja, za tisto področje umetne obrti, ki mu zunaj pravijo »arts and crafts« in zahteva poleg tehnološkega znanja tudi precej občutka za lepo.

Menda ste eden redkih poznavalcev te starodavne tehnologije v širšem evropskem prostoru. Od kje pa vam to znanje?
»Tehnika jedkanje stekla izvira iz baroka, iznašli so jo v Ntirnbergu, vendar je orna-mentiranje šip s tehniko jedkanja zacvetelo šele od srede 19. stoletja dalje, zatonilo pa nekako po prvi svetovni vojni. Kolikor je meni znano, se s tem danes ukvarja zelo malo ljudi, poznam še kolega steklarja na Dunaju, vem za podjetje v Švici. V Nemčiji ni več tega znanja, ne poznam pa razmer v drugih državah.
Mene je v to potegnil preprost vzdih, ki sem ga nekoč zaslišal pri arhitektih v Studiu Znak: kako imenitno bi bilo, če bi kdo še znal kvalitetno obdelati prozorno šipo z jedkanjem. Zame je bil to pravi izziv. Dovolj sem samotarja, da imam rad stvari, kjer ni konkurence – v arhitekturi me je ravno
dejstvo, da je arhitektov na glavo prebivalca v Sloveniji že preveč, zelo motilo. Začel sem torej brskati po starih knjigah, poiskal literaturo, in čeprav sem imel nekoč v gimnaziji kemijo komaj dve, začel s praktičnimi poizkusi in se učil tako rekoč na lastnih napakah.«

Je obdelava šip zgolj kemijski, tehnološki problem?
»Je, to je kemičnografični postopek, ki bazira na flourvodikovi kislini, ki topi steklo. Motnost dosegamo z različno nasičenostjo raztopine za jedkanje, ta sproti topi steklo in se nazaj kristalizira. Treba je biti natančen in previden, to delo ni za vsakogar. Tehnik jedkanja je veliko, jaz jih obvladam mogoče kakih 17. Zanimivo pa je, da se v dunajskih delavnicah pri prenašanju iz roda v rod, znanje ni ohranilo.Veliko novega ni, ta postopek se uporablja še pri izdelavi čipov. Jedkana stekla je tudi mnogo lažje očistiti kot peskana. Zahteven posel pač.«

Pa je kaj zanimanja za prenovo ali nadomeščanje secesijskih jedkanih šip?
»Moje stranke so večinoma tujci, delal sem jedkana stekla za ladijsko opremo, lepo izkušnjo sem imel z naročilom za kazino v Badnu pri Dunaju, ki ga kolega z Dunaja ni zmogel, nekaj je še zasebnih naročil. Upam, da bo takih naročil pri nas več, čeprav smo najugodnejši čas že zamudili. Stekla so krhka zadeva.
Zelo sem bil vesel naročila za obnovo secesijskih stekel na Slovenski filharmoniji, z drugo fazo obnove se ukvarjam zadnje leto. O tem je govorila tudi moja razstava v Spomeniško varstvenem centru. Lepo je že obnovljena Mestna hranilnica na Čopovi, poznam pa še veliko palač po Ljubljani, kjer bi bilo to potrebno. Ljubljana je imela srečo, da med vojno ni bilo toliko stolčenega kot drugje, denimo v Avstriji ali Nemčiji. Resno pa žal nihče ne spremlja ali dokumentira teh stekel, vem da ima Mestni muzej nekaj šip iz Mavrice, dve iz Filipovega dvorca, dosti tega je zdaj v zasebnih rokah. Treba bi bilo narediti popis in dokumentacijo na republiški ravni.«

Kakšna pa bo usoda čudovitih jedkanih šip z unionskega hotela, ki so na ogled v Narodnem muzeju?
»Tega vam jaz ne vem povedati, želja stroke je, da zbirka pride v muzej. Hotel Union so v preteklosti dostikrat prenavljali, s stekli pa nihče ni ravnal z občutkom. Grand hotel Union s svojim v šipe ujedkanim okrasjem tako odstopa od vseh drugih stavb v Ljubljani, da zagotovo zasluži posebno pozornost. Stekla je arhitekt Vancaš naročil v Rehtval-dovi delavnici v Plznu na Češkem. Razkošna so stekla na vhodih z ulice, motivi so jedkani na brezbarvno steklo, tisti iz hotelske avle in na osrednjem stopnišču pa so jedkani na prevlečene šipe z bar\Tiim steklom. Menim, da gre za vrhunec ornamentiranega jedkane-ga stekla v evropskem ali celo svetovnem merilu. Vancaš je očitno spremljal ponudbo češke umetne obrti in izbral najboljše, kar je bilo moč dobiti.«

IRENA BREJC