Prezrta steklena dediščina

Prezrta steklena dediščina
Jana-Ambient, November 1994

Ljubljana bi se lahko postavila pred obiskovalci tudi z dragoceno in izjemno redko zbirko okrašenih jedkanih stekel, ki so se ohranila na mestnih palačah s preloma stoletja in ki bi jim težko našli primerjavo drugod po Evropi, a jih še sami ne opazimo.

Okrasje, vjedkano v stekla velikih oken in vrat, ki so nekdaj ločevala karavanški mir, zbranost v hramih umetnosti in trgovanje v uglednih lokalih od uličnega vrveža, je kot prosojna tančica zastiralo pogled meščana, zagledanega vase in v svoje sanje, na veliko manj lepo in nič kaj sanjavo resničnost, ki ga je obdajala. V spreminjajoči se svetlobi dneva med jutrom in večerom so ta okrašena stekla v veliki meri soustvarjala opojno občutje idealne podobe meščanskega sveta in se zlivala z drugim okrasjem, ki se je, v strahu pred praznim prostorom, razpredalo po pročeljih in notranjščini meščanovih »svetišč«. In če je bil čez dan videti svet na cesti skozi okrašene šipe lepši, se je zvečer, ko se je zunaj stemnilo in so se notraj prižgale luči, zdel tistim s ceste svet znotraj, za šipami, še bolj nedostopen. Bogato okrašena jedkana stekla so bila nepogrešljiv del meščanovega okolja in njegov statusni simbol v času, ko je zlata doba meščanstva izzvenevala v labodjem spevu, preden se je stari svet dokončno razsul. In prvi cilj kamnov nezadovoljnih množic so bile zmeraj šipe.

Dokončno se je ta veliki stekleni sen evropskih mest razletel v bombnih napadih druge svetovne vojne. V Ljubljani, ki so ji bile rušilne strahote vojne prihranjene, se je findesieclovska steklena pravljica ohranila. Dandanašnji bi nam lahko pripovedovala o ljudeh preteklega časa, če bi ji le hoteli prisluhniti.

Z vjedkanimi ornamenti in figurami okrašene hiše so eden od načinov likovnega oblikovanja in dekoriranja zasteklenih arhitekturnih odprtin in stavbne opreme, podobno kot

veliko starejši in v umetnostni zgodovini nedvomno pomembnejši vitraži. Slikanje na steklo in izdelovanje vitražev je izpričano že v 9. stoletju, ohranjeni pa so od 12. stoletja naprej. Predhodnike vitražev srečamo že v antiki. Veliki razcvet so doživeli v 13., 14. in

15. stoletju, ko so njihove bleščeče prosojne podobe bistveno pripomogle k uveljavitvi slikovite srednjeveške celostne umetnine – velike gotske katedrale. Vitraž ni prepuščal pogleda, le svetlobi je dovolil, da je, gosta in bogato obarvana, prodirala v notranjost cerkva in ustvarjala podobo nebeške lepote na zemlji. Renesansa, ki je sledila, je prinesla tudi razcvet posvetnega vitraža v plemiških palačah.

Barok je z zahtevo po odstrti svetlobi v notranjščini odvzel monumentalnemu slikarstvu na steklo, vitražu, smisel obstoja in kot likovni jezik je prenehalo obstajati. Razgibano valujoča baročna stena je hotela zaživeti v močnih igrah naravne, neobarvane svetlobe.

Ko sta romantika in historicizem 19. stoletja razglasila gotski slog za edino pravo cerkveno umetnost, so začeli dokončevati in restavrirati stare gotske katedrale in graditi nove cerkve v neogotskem slogu. Vse to pa je pomenilo tudi oživitev starih srednjeveških umetnih obrti, med njimi tudi izdelovanje vitražev. Vitraž je tako bil in ostal nekaj, kar je bilo tesno povezano s cerkveno arhitekturo. Tehnika krašenja stekla z jedkanjem je veliko mlajša od vitraža. Uveljavila se je šele v zadnjih desetletjih preteklega stoletja in doživela največji razcvet na prelomu 19. v naše stoletje.

Cerkvena arhitektura ni nikoli sprejela jedkanih ornamentiranih stekel, postala pa so nepogrešljiv del okrasja »svetišč« meščanstva, ki je prav v tistem času doživelo največji vzpon: trgovin, hotelov, kavarn, pa tudi muzejev, gledališč, koncertnih dvoran. Podala so se mogočnim javnim stavbam, iz katerih je meščanstvo »upravljalo svet«, manjkati pa niso smela niti tam, kjer je samozadovoljni meščan živel v krogu svoje družine.

Izum jedkanja stekla je sicer nekoliko starejši. Pred dobrimi tremi stoletji je mojster Heinrich Schvvanhardt iz slovite niirnberške družine steklobrusačev, kot piše sodobni kronist, »izumil tako jedko snov, ki z lahkoto razjeda steklo in tako s svojim bistrim umom storil nekaj, kar je dotlej veljalo za nemogoče. Vjedkal je prav lepe okrase in napise, ki nas očarajo s svojo prefinjenostjo, natančnostjo in lepoto.« Razen drobne okrogle steklene ploščice z napisom, ki jo hrani Nemški narodni muzej v Nurnbergu, se ni ohranil noben izmed teh izdelkov. Novi izum se ni razširil in tudi skrivnost pridobivanja jedke tekočine je utonila v pozabo. Več desetletij kasneje, v začetku 18. stoletja, je nemški kemik Cari Wilhelm Schede spet odkril snov, ki razjeda steklo. Odkritje je bilo, kot se v znanosti pogosto dogaja, naključno. Na zdrobljen jedavec je polil žvepleno kislino in plin fluorovodik, ki se je pri tem kadil iz posode, mu je čez noč zjedkal očala, ki jih je pozabil v laboratoriju. Postopek pridobivanja fluorovodikove kisline, ki edina razjeda steklo, je bil torej vnovič odkrit.

Zelo počasi in v skromnem obsegu so majhne umetnoobrtne delavnice razvijale postopek jedkanja ornamento v na steklene predmete in ga uporabljale le kot pomožni način ob sicer zelo visoko razviti umetnosti brušenja. Se poldrugo stoletje je moralo miniti do velikega razcveta ornamentiranih jedkanih šip. Kratka je bila njihova zlata doba, a izjemno plodna: nove zgradbe evropskih mest so bile v dobrih dveh desetletjih dobesedno prepredene z njimi.

Sprva še umirjene, v strogem geometričnem redu razporejene historicistične ornamente in statične figuralne alegorije s konca 19. stoletja so v prvih letih našega stoletja zamenjale lahkotno vihrave podobe findesieclovskih lepotic in značilno secesijsko opiti valujoči cvetlični motivi. Običajnim brezbarvnim jedkanim steklom so se pridružile z eno ali več plastmi barvnih stekel prevlečene šipe, ki so s postopnim jedkanjem zasijale v neštetih odtenkih. Umetniki so risali predloge, razpisovali so oblikovalske natečaje in prenašali na steklo motive s slik. Znane češke, nemške in avstrijske manufakture so se ponosno podpisovale pod svoje izdelke, ki so jih razpošiljale po vsej Evropi – tudi v naše kraje. Izdelovali so jih po posebnih naročilih, največkrat pa so arhitekti ali kupci lahko izbirali kar iz obsežnih katalogov obstoječih motivov, primernih za takšne ali drugačne namene.

Ljubljana, deželna prestolnica Kranjske, mestece na robu velike monarhije, je vse tja do zadnjega desetletja preteklega stoletja živelo svoje mirno provincialno življenje. Potres leta 1895, ki je dodobra razmajal stare srednjeveške in baročne hiše in to ali ono tudi do tal podrl, sam po sebi ne bi bil tako velika prelomnica, če ga ne bi Ljubljana pod vodstvom župana dr. Ivana Hribarja izrabila kot povod za temeljito prenovo mesta v sodobno prestolnico. Po potresu ni dobilo le svojega prvega regulacijskega načrta, ampak tudi dolgo vrsto mogočnih mestnih stavb in palač. V prvih letih je nastala skupina še historicističnih stavb, slogovno oprtih predvsem na nemško in italijansko renesanso, deloma tudi na barok in klasicizem. Zgrajeni sta bili Kresija in Filipov dvorec ob vhodu v Stritarjevo ulico, postavili so Mestni dom na Krekovem trgu in sodno palačo, pa Deželni dvorec, kjer je danes sedež Univerze, vladno palačo na Prešernovi cesti.

Po letu 1900 se je tudi v Ljubljani uveljavil nov slog – secesija. Po dunajskih in nemških zgledih so v Ljubljani gradili domači stavbeniki in arhitekti iz drugih delov monarhije. Nastala je vrsta meščanskih palač ob Miklošičevi cesti in na tedanjem Slovenskem trgu pred sodiščem, hotel Union in čez cesto palača nekdanje Ljudske posojilnice, Urbančeva veleblagovnica na Prešernovem trgu, stavba Mestne hranilnice na Čopovi ulici.

V starejših hišah, ki so prestale potres, so ljubljanski trgovci in kavarnarji na novo urejali in opremljali lokale v duhu novega časa, novega okusa in nove mode.

Vse to živahno arhitekturno vrenje in gradbena vnema sta tudi na Slovenskem spodbudile vnovičen razvoj in razmah vrste umetnih obrti, ki so bile potrebne za krašenje pročelij in opremo notranjščine. Večino zahtev so na visoki ravni zmogli uresničiti domači mojstri, okrašena jedkana stekla, s katerimi so bogato opremili najbolj ugledne stavbe, pa so bila prav vsa pripeljana iz drugih mest monarhije, zvečine s Češkega, pa tudi iz avstrijskih in nemških mest. Delavnice za izdelavo ornamentiranih jedkanih šip v Ljubljani ni bilo. Pri jedkanih šipah je imela Ljubljana srečo.

Pravzaprav je imela srečo kar dvakrat. Prvič, ker jih je v popotresni obnovi dobila tako veliko in tako kakovostne, in drugič, ker je mesto zadnjo vojno prestalo brez bombnih napadov. V nemških in avstrijskih mestih so zaradi zavezniškega bombardiranja in pouličnih bojev ob koncu zadnje vojne tako rekoč izginile, podobno kot pri nas v Mariboru, kjer le še tu in tam zasledimo kak ohranjen detajl. A če so ljubljanske jedkane šipe preživele ujmi kar dveh svetovnih vojn, se vandalizmu po drugi vojni, ki jih je kar močno zredčil, le niso mogle ogniti. Toda če je tistega objestnega mimoidočega fanta, ki je, z »glavo, razgreto od horukarskega časa«, vrgel kamen v kako od šip, še mogoče nekako razumeti, je veliko teže razumeti, da so okrašena stekla s stavb umikali in zavrgli tudi arhitekti, ki so nasilno preurejali historične ambiente v modernističnem duhu, brez vsakega razumevanja za tisti del naše dediščine, ki ga je ustvarilo meščansko 19. stoletje. In tudi odnos stroke, umetnostnih zgodovinarjev, muzealcev in varstvenikov spomenikov do oblikovanja v preteklem stoletju se je izoblikoval zelo pozno. Šele nekaj desetletij po vojni so mu morali priznati pravico do veljave v našem času in sobivanja z nami. V vseh teh letih popolnega nezanimanja stroke je marsikaj za vedno izginilo. Redke so izjeme, ki so daleč pred drugimi opozorile na dosežke tega časa, med njimi profesor Nace Sumi in pokojni profesor Milan Zeleznik, ki se je prvi posvetil tudi ljubljanskim ornamentiranim jedkanim šipam. A ne glede na vse to ima Ljubljana danes se vedno toliko vrhunskih ornamentiranih jedkanih stekel, ohranjenih v izvirnem okolju, kot vsa avstrijska in nemška mesta skupaj. To pa je gotovo tehten razlog, da bi morala steči temeljita akcija njihovega popisa, popravila in zavarovanja tistih, ki zaradi pomembnosti lokacije lahko ostanejo na svojih mestih. Druga, ki so skrita očem v pozabljenih hodnikih ali v nevarnosti, da jih razbijejo ali uradejo, pa bi kazalo shraniti v muzej. Muzejska zbirka ornamentiranih jedkanih stekel s katalogom, ki bi obiskovalca napotil tudi na sprehod med šipami po mestu, bi bila lahko v ponos Ljubljani in kot redek ali celo edini tovrstni primer v Evropi tudi privlačnost za domače in tuje obiskovalce naše prestolnice. Skrb, kolikor je pač je, za ta del naše dediščine je prepuščena še vedno le bolj ali manj osveščenim upravljavcem javnih zgradb, kjer so se ohranile jedkane šipe. In nekaj jih vendarle je, ki jim ni vseeno. Pred leti so bile obnovljene jedkane šipe na Mestni hranilnici, zadnji in doslej najuspešnejši primer skrbi za ornamentirana jedkana stekla pa je bila zahtevna rekonstrukcija šestih stekel na vhodu v Slovensko filharmonijo.

Štiri stekla, ki so se ohranila, so bila v vratih zamenjana s kopijami, izvirniki pa shranjeni na varno, eno od stekel je bilo rekonstruirano po ohranjeni fotografiji Karmen Narobe, eno pa v slogu drugih ustvarjeno popolnoma na novo. Dolgotrajni študij starih tehnologij je obrodil sadove in vhod v hram naše glasbene poustvarjalnosti je tako spet zasijal v vsej svoji lepoti. Obe rekonstrukciji sta delo Studia za oblikovanje jedkanih stekel v Ljubljani, prve delavnica za jedkanje šip, ki je kdaj delovala na Slovenskem. In spet je Ljubljana prevzela prvenstvo med drugimi evropskimi prestolnicami, kjer takih spomcniškovarstvenih posegov še ni bilo.

———————————

Velika stanovanjska hiša nekdanjih ljubljanskih trgovcev z železnino na Resljevi ulici ima v luneti vrat vhodnega portala dve jedkani stekli z motivom krilatega genija med rastlinskim okrasjem. Figura drži v rokah rog izobilja, simbol bogastva in blaginje.

Čeprav hotel Union danes predstavlja največjo in najdragocenejšo zbirko ornamentiranih jedkanih šip pri nas, je vse to le majhen del nekdanjega bogastva, saj je arhitekt Josef Vancaš z njimi opremil tako vsa velika okna in vrata, ki gledajo na cesto, kot tudi vse notranje hodnike, avle in stopnišča. Vsa jedkana stekla za hotel Union so nastala na Češkem, v znameniti plzenski manufakturi A. Rhewalda. Secesijski rožni motiv z zlatorumenimi kapucinkami še danes krasi hodnik v nadstropju.

Osrednje stopnišče hotela Union je dandanašnji slep rokav, saj se je v nekdanji glavni vhod z Miklošičeve ceste vselila – trgovina. Morda pa prav zato okrašene jedkane šipe niso nikogar toliko motile, da bi jih odstranil.

Znameniti ljubljanski trgovec Ferdinand Souvan je na prelomu stoletja v pritličju svoje velike empirske hiše na novo uredil trgovski lokal. Oprema iz lesa se je ohranila v celoti, prav tako pa vhod s historicističnimi motivi, vjedkanimi v šipe.

Dekle v bogato vzvalovljeni draperiji, ki sedi na veji drevesa, je nekoč krasilo eno od kril nihajnih vrat v osrednji avli hotela Union. Njen par iz drugega krila vrat je bil razbit pred poldrugim desetletjem, to čudovito jedkano šipo, ki sodi tudi v evropskem pogledu v kakovostni vrh, pa so umaknili in shranili.

Urbančeva hiša na vogalu Trubarjeve ceste, ki s svojim ozkim ogelnim pročeljem in zaščitnikom trgovcev Merkurjem vrh njega tako značilno zaznamuje podobo Prešernovega trga, je bila prva sodobna trgovska hiša v popotresni Ljubljani. Načrte zanjo je izdelal graški arhitekt Friedrich Sigmundt, dokončali pa so jo leta 1903. Notranjost krasi eden najlepših secesijskih interierov, ki bi mu po kakovosti težko našli primerjavo tudi daleč preko meja. S šaro, ki jo danes prodajajo v tem žlahtnem prostoru, je interier popolnoma degradiran. Od jedkanih stekel, ki so nekdaj krasila vsa izložbena okna, sta se do danes ohranili le dve, pa še ti sta toliko založeni, da ju nihče ne more videti.

Dekle z lovorjevim vencem, ki slavi umetnost, je ujeta v eno od šestih stekel svečanega vhoda v stavbo Slovenske filharmonije. Na posnetku je ohranjeni izvirnik, ki je danes zavarovan in shranjen, v vratih pa je kopija.