O razkošju in slabostih Stare Ljubljane

O razkošju in slabostih Stare Ljubljane
Večer / 14.7.2007

Maribor je bil tekstilno močno mesto; predniki Aleša Lombergarja so se zato iz Ljubljane preselili v štajersko prestolnico, uveljavili svoj posel in zgradili hišo. Aleš pravi, da je bil preveč “cagav”. Nikoli ni zbral toliko moči, da bi se za vedno vrnil v Maribor, potem ko se je preselil v Ljubljano; v času študentskih let izbrana študija arhitekture in dizajna mu, ker je bil “mlad, prelen in f ur-jast”, nista najbolj dišala, za kar mu je včasih kar malo žal.

“Tega premika nazaj, priseljenec, nisem nikoli naredil, tudi po očetovi smrti ne. V Ljubljani sem si ustvaril družino, tu imam stanovanje in delavnico, prijatelje, znance. Pogrešal bi vse te ljudi, če bi odšel, prav tako družabno življenje. Če želiš družabno živeti, moraš živeti v centru, kjer se razdalje do želenih ciljev merijo v minutah. Morda sem s tem, ko smo prodali hišo v Mariboru, otroke prikrajšal za vrt, toda naš vrt je Stara Ljubljana. To je resnično razkošje; če si le toleranten za hrup in umazanijo. Ne vem, kdaj bo Snaga pogruntala, da je ob sobotah, potem ko v petkih zvečer mladina veseljači in povsod nastelje smeti, treba začeti čistiti ob šestih in ne ob enajstih, ko so že vsi turisti takoj po zajtrku končali dopoldanski sprehod. No ja, v Maribor, ker tam živi tašča, še zaidem, pa tudi možnost, da bi v Mariboru spet kdaj živel, še obstaja. Nikoli ne reci nikoli,” se razgovori Aleš, letnik ’62.

Takšni smo, letnik ’62, namreč večkrat poudari Aleš. Kakšni takšni? Najprej se spomni let na Prvi gimnaziji v Mariboru, ko je zdaj že pokojni ravnatelj Lučovnik dijakom dovolil prebarvati stene vijoličasto zeleno; čez nekaj let so bile spet takšne, kot se za šolo spodobi, bele. Pa študijskih izkušenj se dotakne. “Več kot sto nas je sedelo v predavalnici in vprašal sem se, kaj neki bo vsa ta množica počela, ko bo končala študij. No, če ima kdo fotra na pravem mestu, mu že ne bo težko… Moj oče je rekel: ‘Veš, sin, na kmetijskem zavodu,
kjer sem jaz v službi, ti ne boš delal. Bilo bi nehigienično.'” Aleš je prepričan, da bi morale fakultete bolj crkljati nadarjene študente in da bi morali polovico faksov tako ali tako zapreti. “Slovenija je premajhna za šole s po dvajset študenti, v katerih se zagotavljajo samo dobro plačane profesure. Tem študentom bi bilo treba omogočiti dodiplomsko, ne le podiplomsko izobraževanje v tujini, v velikih mestih skupne Evrope, katere pravega pomena pri nas še nismo dojeli. Ni res, da bi tako mladi izgubili občutek za slovenščino, kvečjemu drugega jezika bi se pošteno naučili, in ni res, da se ne bi vrnili; saj so mogoče recimo pogodbene varovalke za to. Prav tako je Slovenija premajhna, da bi premogla lastno strokovno literaturo na ozkih področjih, torej je treba spremljati in obvladati tujo,” še dodaja Lombergar.
Aleš govori o posebnih specializacijah. Takšna je tudi njegova, ki se je spočela iz golega naključja, ko so v gostinskem lokalu v Malem Lošinju potrebovali kozarce z napisom Kaffe Riva. Presenetljivo, cela Nemčija ne premore človeka njegovega poklicnega profila. Tudi zato je njegovo delo cenjeno zunaj naših meja; prav zdaj namesto da bi bil na dopustu, izdeluje jedkano steklo za kazino v Kijevu. Umetniško ustvarjanje – Aleš je sicer upravitelj Kinotekinih nepremičnin – občasno prikaže tudi na razstavah. Te niso zelo pogoste, v Mariboru se je predstavil samo enkrat v Narodnem domu, v Ljubljani pa nazadnje lani v Mestnem muzeju. “Po razstavi so žepi prazni. Plačaš jo sam, roke pa so umazane, ne od dela, temveč od stiskov rok pohval,” šaljivo razkrije resnico.

MATEJA GROŠELJ