Nekoč bom spet Mariborčan

Nekoč bom spet Mariborčan
Mariborčan, February 2001

“Ob rojstvu mi je bilo dodeljeno, da sem Mariborčan in da se pišem Lombergar, tega si nisem mogel izbrati sam. To, da pa se bom v življenju ukvarjal – in preživljal – z jedkanjem stekla, je bila moja kasnejša odločitev, včasih jo celo obžalujem,” pravi Aleš Lombergar, edini v Sloveniji, ki se danes ukvarja s starodavno obrtjo jedkanja stekla.

Moje delo vključuje znanja iz mnogih področij – predvsem zgodovine umetnosti in slikarstva, pa tudi kemije in naravoslovja,” pove. In o vseh stvareh seje naučil sam, iz knjig, starih tudi več kot sto let, ki jih je iskal po mnogih knjižnicah, tudi v tujini. 0 jedkanju stekla ne obstaja nobena šola, fakulteta ali tečaj, ne obstaja pa tudi enostaven recept, kako zmešati kemijsko sestavino, ki bi povzročila razjedo. “Skorajda za vsako šipo si moram izmisliti drugo zmes,” pravi mojster jedkanja, in dodaja, da napake pri tem poslu niso dovoljene. Napaka pomeni, da bo steklo končalo v smeteh, zato najprej poskusi na majhnih kosih.

Upa, da bo država nekoč to njegovo znanje znala ceniti in mu omogočila, da ga bo lahko prenesel tudi na mlajše rodove. “Večkrat pomislim, da mi razmere niso najbolj naklonjene. Javnih naročil pravzaprav ni (zadnje so iz leta 1994 jedkane šipe na vhodnih vratih v Slovensko filharmonijo – op. a ), in nihče ne ve, koliko časa bom še delal. In ko me ne bo več, bo z menoj zamrla tudi ta, sicer zelo lepa in v tujini mnogo bolj iskana in cenjena obrt.” V vsej Evropi jih je danes le še deset.

Prvogimnazijec v časih, ko je bil še Tito med živimi (njegova smrt je Aleša tako inspirirala, da je ob prvi obletnici pripravil žur na I. gimnaziji, nad katerim so se mnogi zgražali, obiskovalci pa predvsem veselili, edini, ki je imel kjuče od vseh prostorov na gimnaziji in prijateljeval s hišnikom, zelo verjetno prvi od dijakov, ki je plezal po strehi in si ogledoval, kako je zgrajena, zbiral barve za stene po hodnikih, prinesel stole iz starega kina Udarnik in jih namestil po hodnikih… Marsikaj je bilo takšnega, kar je bilo po njegovem odhodu z gimnazije drugačno, izboljšano, prenovljeno. Zame je vedno veljalo, da kamorkoli pridem, nekaj pustim za seboj. Sprva to seveda vzbudi pri stanovalcih mnogo neodobravanja ali vsaj začudenja – češ, zakaj pa ta človek dela za javne stvari – vendar so ljudje potrebovali čas da so dojeli da sem pravzaprav s svojim zavzemanjem za boljšo kakovost bivanja lahko tudi koristen.

Že večkrat sem se preselil, vendar si nikjer nisem zidov oz. mej postavljal tam, kjer so bili zidovi mojega stanovanja. Vedno meje zanimala cela hiša, kako zadeve v njej izboljšati, popraviti in ohraniti, kar je staro in lepo. Včasih se mi tudi zgodi, da sem na kakšnem obisku, pa se vrata ne zapirajo dobro ali pa pušča vodna pipa, in takoj zagrabim orodje. Tudi to pogosto naleti na odpor predvsem pri moškem svetu, ampak enostavno ne prenašam, da stvari ne delujejo, kot bi lahko,” razlaga svojo izredno spretno naravo. Pove, da so mu že starši kupovali številne tehnične revije, v katerih se je že kot pubertetnik mnogo naučil, pa še praktičen je bil doma pri hiši, če je bilo treba kaj storiti. “Brata niso vzgajali v tej smeri (Janez, programski direktor RTV Slovenija – op.a.), pa je kljub temu vešč številnih hišnih opravil.”

“Pogosto se vračam v Maribor, vedno se v tem mestu dobro počutim. Verjetno vsakemu človeku rojstno mesto pomeni nekaj več kot kakšno drugo. Pogosto sem si tudi ogledoval hiše, kjer bi lahko stanoval. Vendar mi Ljubljana nudi tisti eksistenčno osnovo, saj je tam le laže navezovati stike in ljudi navduševati za svoje delo, čeprav me to mnogokrat utruja in se vprašam, če bodo kdaj prišli časi, ko mi tega več ne bo treba početi. Poleg tega sta v Ljubljani tudi moja sinova s svojima mamama, tako da ne verjamem, da mi bo uspelo, da bi se v kratkem preselil v Maribor. Računam pa, da bi starost le preživljal v svojem rojstnem mestu in da bi spet postal Mariborčan. Zdaj sem po 20-ih letih življenja v Ljubljani že skorajda Ljubljančan. Zdi se mi, da tudi v Mariboru obstajajo številni izjemni ljudje, ki bi bili verjetno bolj izpostavljeni, če bi živeli v Ljubljani. Na primer izvrstni arhitekt Anton Lešnik, ki ga v Ljubljani komajda poznajo, morda ga bolj poznajo v tujini.”

Tudi Aleš Lombergar je v tujini znan po svojem delu, morda bolj kot v rojstnem mestu. Po širnih oceanih pluje med bogataši znana križarka Christal Symphony z njegovimi jedkanimi šipami, v največji igralnici v Evropi Casino Baden ljudje iščejo srečo v igrah med jedkanimi stekli Aleša Lombergarja. “Ce bi vse skupaj seštel, je bilo mnogo več naročil iz tujine kot iz Slovenije, če že ne po številu, pa zagotovo po denarju. Vidim, da je Slovenija za tovrstno obrt pre-revna država, pa tudi obdobje povojnega komunizma je v ljudeh pustilo določene posledice. Izgubljen stik z meščansko kulturo, kamor se jedkane šipe zagotovo uvrščajo, je tovrstno obrt izrinil iz spomina, ljudje tega nimajo v zavesti. Raje se odločajo za nakup drage slike, nakita, krzna, luksuznega avtomobila ali za izlet na Kanarske otoke. Obstajajo sicer redki naročniki jedkanih stekel v svojih stanovanjih ali hišah, ampak priznati moram, da so tako maloštevilni, da od tega ne morem preživeti. Res pa je, da sem takšnih kljub majhnemu naročilu še posebej vesel – da se namreč pojavi nekdo, ki si zaželi doma imeti mojo jedkano šipo. Zelo prijeten občutek. Tudi ni nujno, da gre za starinsko notranjo opremo. Glede tega nisem prav nič nostalgičen. Obstajajo seveda hiše iz 19. stoletja, kjer modernih vzorcev ne bi priporočal, sicer pa se v moderna okolja mnogo bolj podajajo vzorci, ki ne spominjajo na preteklost, ampak so videti sodobni.”

In tako ostaja Mariborčan v Ljubljani v iskanju in upanju, da bo prišel dan, ko bo razvoj prinesel tudi zanimanje za tovrstno obrt, ki lahko prav vsakemu mimoidočemu sproži občutek ugodnja ob pogledu na okrašeno steklo, seveda ob predpostavki, da ima estetsko izoblikovan okus in poznavanje tistega, kar vidi. Nekoč, še posebej v časih razcveta meščanstva ob koncu 19. stoletja, so bile vse glavne kavarne, gledališča in hoteli okrašeni z jedkanimi stekli, danes pa so stekla prazna ali celo zatemnjena, da skozi njih ne vidiš nič. Nekoč pa si sedel v kavarno, si naročil kavo in se skozi okrašeno jedkano risbo prepustil miru, ugodju in zasanjanim mislim. Morda nekoč spet nastopijo ti lepi časi!