Nekaj za dušo

Nekaj za dušo
7D, April 18th 2001

Tako rečemo, kadar vidimo ali si kupimo predmet, ki ni nujno potreben za življenje, brez katerega bi kaj lahko shajali, a nam pogled nanj prinaša zadovoljstvo. Med take predmete sodijo tudi jedkane šipe, kakršnih je v Sloveniji, predvsem v Ljubljani, precej zapustila secesija, potem pa jih dolga desetletja ni izdeloval nihče. Dokler se ni jedkanja stekla naučil Aleš Lombergar.

Lotiti se stvari, ki je ne počne nihče, je vse prej kot lahko. Potrebuješ veliko radovednosti in vztrajnosti, pa tudi samozavesti. Aleš Lombergar pravi, da mu je v tem pogledu veliko dala Prva gimnazija v Mariboru; najprej ravnatelj Jurij Lučovnik, “krasen človek, ki nam je pustil, da smo izpeljali vse svoje zamisli. Ustanovili smo filmsko sceno, v kleti smo imeli tiskarno, skratka, širili smo prostor. Kasneje je imel na podstrešju predstave Tomaž Pandur. Ravnatelj je dovolil, da smo stene šole prepleskali v živih barvah, tako da si malo pozabil, da si v vojašnici, ko si šel na hodnik. Rudolf Moge jih je potem dal spet prepleskati na belo.”

Druga pomembna oseba iz gimnazijskih dni je bila profesorica sociologije in filozofije: “Dala nam je krila. Učitelj se mora zavedati, da njegova naloga ni samo učiti, ampak mora otrokom dopuščati, da se razvijajo, jih spodbujati, jim omogočiti, da njihovo tkivo kipi in buhti. To je največje poslanstvo.”

Po gimnaziji oziroma po vojaščini se je vpisal na arhitekturo, a je ugotovil, da ga ne zanima dovolj. Ker je bila takrat ustanovljena šola za dizajn, se je vpisal nanjo, a mu tudi ta ni dala znanja, ki si ga je želel. Sploh pa je takrat še imel atelje za jedkanje stekla. “Namesto da so ustanovili šolo za dizajn, ki je nastala samo zaradi tega, da so nekateri dobili profesorske nazive, bi lahko za veliko manj denarja študente pošiljali na tuje. Dizajn ni stroka, ki bi imela nacionalno obeležje. Zaradi konkuren ce se moraš v tujini tudi veliko bolj potrjevati.” Sam se za študij v tujini ni odločil: “Po gimnaziji sem zamudil družinsko pripravljenost, da bi mi pomagali pri študiju na Dunaju, ko pa sem bil starejši… No, najbrž je za pot na tuje potreben tudi pogum, ne samo podpora družine.

Kako se potem naučiti jedkanja stekla? Alešu je kolega namignil, da bi utegnil najti koristno gradivo v Centralni tehniški knjižnici: “Našel sem knjigo iz leta 1873, ki je bila po vojni verjetno zaplenjena kateremu od industrialcev Niti razrezana še ni bila. Jedkanje stekla me je začaralo, a je trajalo nekaj časa, da sem se ga naučil. Knjiga ni dovolj , pomaga pa.” Ker se je moral do osnovnega znanja dokopati sam, od ljudi, ki ga sprašujejo o telinikah jedkanja stekla, tudi pričakuje, da korak ah dva naredijo sami. Kolegu z Dunaja je na primer moral deset dni pripovedovati o tem, kaj dela, preden mu je bil pripravljen tudi on kaj povedati. “Ugotovil pa sem, da sem mu povedal več, kot ve sam. Takrat sem ugotovil, da lahko kontinuirana delavnica izgubi veliko znanja. Jaz, ki sem se učil iz knjige, sem prišel dlje kot on, ki je podedoval delavnico. Kaže, da izročilo tudi degenerira. Če moraš v neki stroki narediti nekaj iz nič, pa te naprej žene radovednost.”

Začelo se je leta 1686

Jedkanje stekla, pravi, je dokaj mlada tehnika. “Vitraž so začeli izdelovati že v Aleksandriji in je prisoten skozi vso kasnejšo zgodovino. Vitraže so našli celo v Pompejih. Razcvet pa je doživel v srednjem veku. Jedkana šipa se pojavi v baroku, saj je ta vitraž zavračal. Baročne cerkve, ki imajo danes vitraže, so jih dobile v 19. stoletju. V tem stoletju, v času historicizma, so vitraže ponovno obudili, znanje pa so ‘uvozili’ iz Anglije, kjer ni bilo baroka. Najstarejša ohranjena jedkana šipa
je stekelce z nabožnim napisom iz leta 1686 in jo hranijo v numberškem muzeju. Potem je spet prišlo do zastoja. Jedkanje šip postane popularno šele po Napoleonovih vojnah, ko se začne politika nacionalne zavesti in ko dokončujejo katedrale, med njimi kolnsko. Historicizem je oponašal historične sloge, prinesel veliko ornamentov na fasadi in pri notranji opremi. Ta množica ornamentov je dala prostor tudi jedkanemu steklu, ki postane zelo priljubljeno. Zanimivo je, da so z jedkanimi stekli zastirali tudi umazana dvorišča. Značilen primer tega je stopnišče Filipovega dvorca v Ljubljani: spodaj so popolnoma neprozorna ornamentirana jedkana stekla, šele v tretjem nadstropju, kjer se prek streh vidi grad, se začnejo malo odpirati; čisto na vrhu, od koder dvorišča ne moreš več videti, pa se šipa odpre, jedkani ornament je čisto nizek. S secesijo doseže jedkana šipa vrhunec. Prva svetovna vojna pa prinese veliko socialno revolucijo, ki je vidna v korenitih spremembah sloga v arhitekturi in
notranji opremi. Kot bi odrezal, se historicizem in secesija nehata, začne se art deco, začne se razmišljanje v slogu Bauhausa. Z art decojem se vrne vitraž z vso svojo težo.” Po tem jedkana šipa v opremi stavb dolgo ni našla prostora, obudila so jo šele osemdeseta leta, ko se je v arhitekturi in opremi ladij spet začel uporabljati ornament, vrnila se je želja po tem, kar je izključno razkošje, kar je zgolj za dušo, kot pravi Aleš Lombergar. Njegove šipe krasijo trgovine, restavracije, ljubljansko stolnico sv. Nikolaja, lekarno v Mariboru, portal Slovenske filharmonije v Ljubljani, luksuzno ameriško križarko Crystal symphony, kazino Baden pri Dunaju, vilo nemškega tovarnarja v bližini Hannovra…

O sodelovanju z arhitekti pravi: “Najljubši so mi tisti, ki povedo lokacijo stekla, potem pa mi pustijo, da v kontekstu prostora in v skladu z željami naročnika sprostim svojo domišljijo. Takrat dam največ od sebe. Nekateri arhitekti ti narišejo, kaj moraš narediti, so torej izključni avtorji. Tretja vrsta arhitektov pa je prepričana, da mora biti steklo prozorno in da na njem ne sme biti nič. Taki me pa tako ali tako ne pokličejo. ”

Vedno pogosteje se oglašajo tudi privatni naročniki, zlasti odkar je delo Aleša Lombergarja našlo mesto v knjigi Mojstrovine Slovenije: “Včasih so bila jedkana stekla večinoma na vhodnih vratih, danes pa so v notranjščini, da jih je moč ves čas občudovati. Nouveau riche kupuje altdeutsch pohištvo in zahteva historično šipo, da bi bilo videti, da so vse skupaj podedovali od stare mame, bolj sproščeni ljudje želijo nekaj, kar jim bo blizu.

Podjetnica s Koroške je za hčerino stanovanje naročila šipo z motivom s slike Karla Pečka.”

Kurenti, košare in drugo

Pri okraševanju šip pa mojster ne uporablja samo jedkanja, ki je pravzaprav grafična tehnika, le da je končni izdelek negativ in ne
odtis na papirju. “Ker je brezbarven, morajo biti motivi zelo jasni, učinke, ki jih želimo, pa dosegamo z različnimi tehnikami, med njimi z globinskim pe
skanjem, peskanjem, brušenjem, poliranjem… Možnosti je neskončno. Treba pa je dobro poznati kemijo in se pri delu zaščititi s plinsko masko. Težava je tudi to, da napake niso odpuščene. Ko narediš napako, lahko greš samo na kavo in stoično preneseš to, da si uničil šipo, na kateri si morda delal že štirinajst dni.”

Na vprašanje, ali bi želel tehnike jedkanja koga tudi naučiti, Aleš Lombergar odgovarja, da je v začetku devetdesetih ponudil steklarski šoli v Rogaški Slatini, da bi organiziral brezplačni popoldanski seminar jedkanja predmetov.

Zgolj iz želje po pedagoški izkušnji. A so ga zavrnili. Kako nerodni smo včasih! Tudi pri promociji Slovenije, je prepričan Aleš: “Mojstrovine Slovenije so čudovit projekt, a zdi se mi, da preveč poudarja domačo obrt. Tudi na razstavah, ki so bile v Los Angelesu, Tokiu in na Dunaju, je bil prevelik poudarek na pisanicah, lectovih srcih, košarah in izdelkih iz oblancev. Na otvoritvi na Dunaju je imela manekenka za nameček še obleko iz ličkanja. Nisem se mogel iznebiti občutka, da gledam pripadnico kakšnega eksotičnega plemena.

Tudi v Italiji, recimo, izdelujejo košare, pa iz tega ne delajo nacionalne identitete. Mi na razstave zvlečemo kurente in stare gospe v narodnih nošah, namesto da bi se bahati z resnimi, kvalitetnimi umetnoobrtnimi izdelki in stavbno dediščino. Vzemimo za primer glasbo: se bomo v tujini predstavljali z narodnozabavno ali s simfoničnim orkestrom?”

Od 20. aprila bodo jedkana stekla Aleša Lombergarja razstavljena tudi v Narodnem domu v Mariboru.

Helena Grandovec