Muhasta igra kristalov

Muhasta igra kristalov
Delo – Sobotna Priloga, March 31st 2001

Aleš Lombergar je v Ljubljani študiral arhitekturo in oblikovanje, z jedkanjem stekla pa se je začel ukvarjati leta 1984. Realiziral je več projektov iz-
delave jedkanih stekel doma in v tujini, od katerih so bolj znane replike za Filharmonijo in za Mestno hranilnico ljubljansko. Na razstavi, ki jo je imel pred nedavnim v razstavišču TR/3 v Ljubljani, pa je predstavil še vrsto drugih projektov, med drugim opremo zasebne vile lastnika nemške tovarne pohištva Flototto v bližini Hannovra, okna, kijih je prispeval za prenovo ljubljanske Stolnice sv. Nikolaja, opremo za ameriško križarko Crystal Symphony in največjo igralnico v Evropi Casino Baden pri Dunaju.

Jedkanje stekla je stara obrt, ki tako v Sloveniji kot tudi v Evropi praktično izumira. Vi jo oživljate. Zakaj? Kdaj ste začeli z jedkanjem?
S to dejavnostjo sem se »srečal« po naključju. Med študijem sem se ukvarjal z grafično pripravo na tisk, ko sem nekoč slišal za željo nekoga, da bi imel jedkano steklo. Drugačni postopki za doseganje nove podobe so me vedno vznemirjali, tako da sem tudi to novost z veseljem začel raziskovati. Morda sem takrat prvič slišal za jedkanje stekla. Največ vedno najdem v knjigah, zato sem šel v centralno tehnično knjižnico, kjer sem našel knjigo, ki me je »začarala«. Opazil sem, da je pred menoj še nihče ni držal v rokah, saj so bile pole še nerazreza-ne. V nemškem jeziku in gotici je bila natisnjena leta 1873, v CTK pa je verjetno zašla skupaj z drugimi, po drugi svetovni vojni nacionaliziranimi knjigami, s katerimi niso prav natančno vedeli, kaj bi počeli. Strokovne knjige so šle naravnost v omenjeno knjižnico. Ta je morda pripadala enemu od pomembnih slovenskih industrialcev, ki so jih razlastili.

In v njej ste našli vse o jedkanju stekel?
V knjigi je napisano marsikaj, vendar noben recept ne drži popolnoma. Mislim, da je avtor namenoma delal »napake«. Vse sem moral sam preveriti, preskusiti, prilagoditi, spremeniti, pri čemer sem potreboval predvsem veliko vztrajnosti. Tako sem začel. Prva jedkana stekla sem naredil na Malem Lošinju in delo me je prevzelo.

Vi ste edini mojster jedkanja stekel v Sloveniji. Baje poznate in uporabljate sedemnajst različnih postopkov.
Najbrž jih je še več. Vedno znova namreč dobim tudi naročila, ki od mene zahtevajo več ali kaj novega. Vendar zdaj to dejavnost že tako dobro poznam in obvladam, da lahko gradim naprej. Ob novih zahtevah samo dograjujem znanje in včasih si izmislim tudi kaj novega.

Kako jedkate? Zanima me postopek.
Odvisno je od naročila, zahteve. Najprej poi-ščem motiv, nato začnem pripravljati zaščitno masko na steklo. Nič posebnega. Podobno kot če bi hoteli torto okrasiti s sladkornim napisom. Temu sledi jedkanje s kislinami. Največja težava ali uganka pri jedkanju je »igranje« s kristalizacijo. Kristalizacija pa je izredno »muhasta«, kar mi bo potrdil vsak kemik. Odvisna je celo od vremena.

Postopek torej spominja na občutljivo peko krofov?
Ja. Včasih to povzroča veliko slabe volje, saj postopek zahteva veliko mero potrpežljivosti in vztrajnosti. Angleži pravijo, da je kislina »muhasta« in da jo je treba nenehno »zdraviti«, ker je vsak dan drugačna.

Ali stekla pogosto tudi barvate?
Ne, barvana jedkana stekla so izdelana na posebni vrsti stekla, ki je sicer prozorno, a prevlečeno s tenko plastjo barvastega stekla, ki ga lahko z jedkanjem poljubno tanjšam in tako dobim niz odtenkov v isti barvi vse do prozorne podlage. V zelo mračnih prostorih, kjer bi se običajno jedkano steklo komaj videlo, pa lahko uporabim zlatenje, ki se blešči celo v soju sveč. Stekla so jedkana predvsem iz dveh ali treh razlogov: prvič, da se v stekla ne zaletiš, drugič, da se vidijo, in tretjič, da rabijo kot pregrade, ki zastirajo pogled.

So naročniki praviloma zahtevni ali vam radi puščajo proste roke pri oblikovanju motivov?
Tisti, ki mi pustijo proste roke, so redki, večinoma hočejo videti kataloge, da bi se lahko sami odločili. Vendar v poslu je že tako, da ima naročnik vedno prav. Rad se spominjam sodelovanja s pokojnim arhitektom Milanom Zor-nikom, ki je k meni pristopil z zaupanjem. Prepričan je bil. da bo tako nastalo najboljše.

Jedkate predvsem stekla ali tudi jedilne servise, ogledala, lestence?
Servis sem jedkal samo enkrat, ker pri nas še ni naročnikov za tovrstne posle. Ogledala bi morda lahko ponudili v trgovinah kot vnaprej izgotovljen izdelek, vendar bi za to potreboval skrbnega trgovca, ki bi imel interes za njihovo prodajo. Z lestenci pa je tako, da je na trgu že tako ali tako preveč ponudbe. Seveda pa bi se lotil tudi takšne posebne zahteve, vendar do sedaj me v zvezi s tem ni še nihče poklical. Sicer pa najraje ostajam pri ravnem steklu.

Ste samostojni kulturni delavec?
Da, od leta 1986, vmes sem bil nekaj let tudi samostojni umetni obrtnik, pač zaradi davčnih olajšav. Morda bi bila smiselna uvedba kriterijev po kategorijah, ki bi bile odvisne od tega, kaj želi država spodbujati. Če je to izdelava pi-rhov in pletenje košev, potem bosta ti dve dejavnosti v prvi kategoriji in čez 20 let bomo po vsem svetu znani po tem, da imamo pirhe in pletene košare. Ali morda po pustnih maskah,kurentih. Na vsako športno prireditev pridejo kurenti, zato tujci morda že mislijo, da pri nas hodimo tako oblečeni in da smo neko čudno pleme, ki se je ohranilo pod Alpami. Na ta način delujemo vsekakor čudno. V takšnih razmerah bo jedkano steklo na ravni države težko našlo »sogovornika«. Pomembno je, s čim želi država graditi svojo podobo, imidž. Če naj bi to počela z nečim bolj prefinjenim, potem bo morala prirediti kategorizacijo. Za zdaj pa te dejavnosti na državni ravni še niso razmejene.

In kaj bi vi uvrstili v prvo kategorijo?
Vsekakor bolj prefinjene dejavnosti. Naro-dnozabavna glasba je denimo povsem legitimna zvrst glasbe, a država financira gostovanja simfoničnega orkestra, kar se mi zdi edino pravilno. Na področju umetne obrti pa ni reda. Smiselno je, na primer, sodelovati na sejmih in razstavljati izdelke, ki jih lahko prodajamo. Kdo bo kupil kurenta? Vendar, dokler je na ljubljanskem gradu umetna obrt predstavljena tako, da je že ob vhodu najprej košara z ročno narejenimi zobotrebci, nato spletene košare ipd., jedkana stekla, zlatarski izdelki idr. pa nekje pod stropom, ne bo sprememb. Domačo obrt bi bilo namreč treba ločiti od umetne. Zlatarstvo, štukaterstvo ali kovaštvo so dejavnosti umetne obrti, saj terjajo bolj poglobljeno znanje kot pletenje košar. Saj je prav, da ohranjamo tovrstne spretnosti, vendar z njimi ne moremo zapolniti polovice reprezentančne knjige Mojstrovine Slovenije. Pri državnih promocijskih projektih bi morali sodelovati ljudje, ki se spoznajo na posel, marketing, promocijo, stike z javnostjo. Ljudje, ki vedo, s čim se je treba (in vredno) postavljati, da bo smiselno in učinkovito. V nasprotnem primeru pa bomo še vedno veljali za ceneno delovno silo z one strani Alp, ki je sicer pridna, delovna, a neustvarjalna in površna ter zato poceni. Spominjam se težav, ki sem jih imel prav zaradi tega pri izdelavi stekel za Ča-sino Baden. Sodelovanje je bilo dobro, naročnik je bil s stekli zadovoljen, ni pa mogel razumeti, da sem za izdelavo zahteval plačilo, določeno po siceršnjih evropskih merilih.

Kakšne konservatorske smernice zagovarjate: ohranitev starega izdelka v obstoječem stanju ali obdelavo, ki bi ga »vrnila« v prvotno stanje?
Oboje je sprejemljivo, konkreten poseg pa je odvisen od samega izdelka, njegove lokacije idr. Zagovarjam, na primer, umik originalnega Robbovega vodnjaka in njegovo nadomestitev z repliko. Pri postavljanju kopije pa bi morala sodelovati mednarodna ekipa strokovnjakov, ki bi zagotavljala tehnični nadzor. Če gre za protokolaren objekt, se strinjam, da gaje treba obnoviti do popolnosti ali napraviti replike, ne pa arhivirati njegovo stanje propadanja. Nekemu drugemu, predmetu, ki ima enako zgodovinsko vrednost, a ne krasi reprezentančnih prostorov, pa lahko le ohranimo obstoječo podobo oziroma zavremo njegov nadaljnji propad.

Imate dovolj dela? Kako slišijo za vas?
Veliko pomenijo osebna znanstva, glas o mojem delu se širi predvsem ustno. Dela imam dovolj, ne morem pa reči, da me zasipajo z naročili. Veliko bolj pogosto bi lahko sodeloval s spomeniško službo, a me »ne potrebujejo«. Pri prenovah na stekla preprosto pozabijo. Ni še v zavesti, da je, na primer, nedopustno, da so na vhodnih vratih Stiškega dvorca v Ljubljani mrežasta stekla. Ta vendar sodijo v skladišče! Arhitekt, ki je to dopustil, je ignorant, ki mu ni znana osnovna abeceda. Ko so obnavljali stavbo Ljudske pravice, kjer je zdaj Pravna fakulteta, so na stekla v pritličju pozabili. Spodnji del fasade so namreč krasile lepe jedkane šipe, ki so ostale zapuščene na umazanem gradbišču. Rešil sem jih le še šest (od enajstih), ki sem jih odnesel v Mestni muzej Ljubljana. Zakaj jih niso obnovili? Stroški obnove stekel bi bili v primerjavi s siceršnjo vsoto prenove zanemarljivi. Tako pa čez 10 ali 15 let nihče več ne bo vedel, da so bila na pritličnih oknih Ljudske pravice jedkana stekla.
Jedkanje je nevarno delo.

Seveda, če se ne zaščitiš, se lahko hudo opečeš. Sicer pa jedkanje ni nič bolj nevarno od drugih del, pri katerih imaš opravka s kislinami in drugimi kemikalijami. Kadar nisem popolnoma zbran, se nevarnega dela raje ne lotim.

JELKA ŠUTEJ ADAMIČ