Mojster v jedkanju stekla in še čem

Kastor in poluks
Jana, March 20th 2001

Drugorojenec. Letnik 1962. Po končani prvi gimnaziji je, tako kot brat, zapustil Maribor in šel študirat v Ljubljano. Najprej na arhitekturo. Njegovi spre-jemci so danes že legendarni. Profesor Janez Suhadolc je bil namreč tako navdušen nad njegovim risanim izdelkom, da ga je po petih minutah »tipanja« poslal iz kabineta. Po poldrugem letu mu je postalo dovolj. Morda tudi zaradi tega, ker si na arhitekturi moral biti »priden«, za inovativnost pa jim menda ni bilo. Tako se je od stavbe na Zoisovi poslovil z retoričnim vprašanjem, češ ali Slovenija res potrebuje sto dvajset arhitektov na leto.

Prepisal se je na visoko šolo za oblikovanje. Vendar je tudi ta študij, ker je bil v tistem času preživahne narave, opustil. Je pa prepričan samouk. Misli, da se človek lahko vsega nauči iz knjig. Knjige so po njegovem najboljše učiteljice: »A ni bolje, da te učijo vrhunski mojstri, čeprav samo iz knjig, kot pa v živo povprečen človek?« Kar zadeva »povprečnost«, je nekaj izkusil tudi na Dunaju, ko je v mojstrovi delavnici doumel, da se tam pravzaprav nima česa naučiti. Zato tudi razume, zakaj so recepti v starih mojstrskih knjigah namerno napisani napačno, da izločijo vse tiste, ki nimajo

dovolj potrpljenja in ljubezni, da bi jedkali steklo. Vendar ugotavlja, da Slovenci nimajo prav dobrega občutka za umetnost (čeprav sam pravi, da ni umetnik, temveč rokodelec), za jedkano steklo. To je opazil takrat, ko je, navdušen nad svojim prvim večjim izdelkom, stražil pred filharmonijo in po nekaj dneh žalosten ugotovil, da so njegovo mojstrovino opazili šele češki turisti. Tudi to, da so stara jedkana stekla Tiskarne ljudske pravice, takrat ko so začeli graditi novo pravno fakulteto, nezaščitena odložili kar na gradbišče, mu ni bilo pogodu. Od enajstih jih je ostalo samo šest.

Toda zakaj gaje pritegnilo ravno jedkanje stekla? »Ker je enobarva tehnika.« Pravi namreč, da ni kolorist. In druga stvar je, da je rad vedno prvi. Značajska poteza. Že v gimnaziji je imel poseben status. Privilegiran status »gospodarja hiše«, zato je lahko nadziral pleskanja in druga hišna opravila, in tudi ko je zamakala streha, se je tajnica obrnila nanj.

Veliko pa mu pomeni tudi ukvarjanje s hrano. Eno od bistvenih stvari. Zato veliko prostega časa posveča študiju povezav med hrano, zdravjem in počutjem. Tudi pri njem, tako kot pri bratu, se stene šibijo pod policami knjig. V študijski sobi je ena zabasana s knjigami o steklu, druga s tistimi o prehrani. Še vedno pa mu nekaj premaknejo v prsih stare hiše. Po naročilu jih obnavlja. In tudi v tem je mojster. Še ena značajska poteza.