Kadar te začara knjiga

Kadar te začara knjiga
Delo, March 14th 2001

Mojster Aleš Lombergar, čigar jedkana stekla so v teh dneh na ogled v Galeriji TR/3 (Trg republike 3 v Ljubljani), je edini v Sloveniji obudil okrog tristo let staro umetno obrt – jedkanje stekla, ki je v Evropi skorajda izumrlo. Že kot gimnazijec, hodil je na prvo gimnazijo v Mariboru, se je »srečal« z grafično dejavnostjo, saj je kot predsednik kulturnoumetniškega društva želel predvsem z dejavno promocijsko dejavnostjo (tiskanje plakatov in drugega propagandnega gradiva) spodbuditi tedaj zaspano mariborsko kulturniško sceno. Njegovo življenje pa je pozneje bistveno zaznamovala najdba stare knjige iz leta 1873 v Centralni tehniški knjižnici, knjiga, ki ga je začarala, kot pravi sam. Stara avstrijska publikacija je bila še nera-zrezana, torej je njen (neznani) naročnik ni nikoli odpiral, prinašala pa je vrsto »receptov« za obdelavo stekla. Pozorno jo je proučil in ugotovil, da marsikaj ne drži (morda namenoma?), zato je uporno raziskoval in dograjeval vedenja, se učil na napakah in odkrival vedno nove tehnike obdelovanja stekla. Zdaj jih pozna že najmanj dvajset, a še vedno, kot meni, lahko odkrije nov postopek, če ga bo naročnikova želja spodbudila k temu.

Na razstavi predstavlja vrsto zanimivih in raznolikih projektov, pri katerih je sodeloval, med drugimi opremo zasebne vile lastnika nemške tovarne pohištva Flototto v bližini Hannovra, okna, ki jih prispeval za prenovo ljubljanske stolnice sv. Nikolaja, Mestne hranilnice ljubljanske, portala Slovenske filharmonije v Ljubljani. Sodeloval je pri opremi razkošne ameriške križarke Crystal symphony in največje igralnice v Evropi Casino Baden pri Dunaju. Njegova stekla krasijo izložbo in vhod lekarne v Mariboru. In vendar poudarja, da ga spomeniške službe premalokrat pokličejo k sodelovanju. »Na to, da so bila stekla nekdaj jedkana, pri obnovi starih stavb radi pozabijo. Ali veste, da so okna v visokem pritličju na tiskarni Ljudske pravice, ki so jo pred kratkim obnovili, krasila imenitna jedkana stekla?«

Jelka Šutej Adamič