Jedkalec stekla

Jedkalec stekla
Delo, February 24th 2000

Aleš Lombergar edini v Sloveniji jedka steklo. Edini – in prvi, doda. »V Sloveniji niso nikoli jedkali stekla. Kar gaje pri nas in ni moje delo, so ga uvozili iz tujine.« Te okrog tristo let stare umetne obrti, ki je v Evropi že tako rekoč zamrla, se je lotil pred kakimi petnajstimi leti in v teh letih mu ni stopil ob bok še nihče iz Slovenije.

Sedela sva v lokalu in klepetala kot stara znanca, ki se po daljšem času dobita na pijači. Takoj sva se tikala. Pravzaprav me je naprej tikal on, pa se mi je zdelo neumno vztrajati pri zapetem vi. Odličen sogovornik. Govori veliko in pove veliko, a spet ne preveč; pretirano navdušen nad tem, da bi z bralci delil svojo zasebnost, pač ni bil. Le to, da ima dva sinova, stara 16 in štiri leta, lahko zapišem.

Rojenje bil v Mariboru leta 1962. Kot drugorojenec. Prvi je nekaj let prej ugledal svet Janez, ki ga danes slovenska javnost precej dobro pozna: Janez Lombergar je to, programski direktor na nacionalni televiziji. A vrnimo se k mlajšemu. Aleš je po končani prvi gimnaziji zapustil Maribor in odšel študirat v Ljubljano (kjer živi tudi danes). Opravil je sprejemne izpite na arhitekturi, a na fakulteti ni zdržal prav dolgo. Že kaj kmalu seje prepisal na visoko šolo za dizajn. Pa je tudi ta študij hitro opustil. »Sem bil preveč živahen, ni šlo,« pravi. A tega, da nima formalne izobrazbe, niti najmanj ne obžaluje.

Verjame v samouk; pri njemu se je obnesel. Malodane vse znanje, ki ga premore, je izčrpal iz knjig sam. Tudi o jedkanju stekla, o katerem je etnolog Janez Bogataj v svojem delu Mojstrovine Slovenije zapisal, da zahteva poznavanje zapletenih kemijskih procesov in obvladovanje zgodovinskih ornamentov ter modernega oblikovanja. Knjige so nasploh najboljše učiteljice, meni Aleš Lombergar: bereš lahko nekoga, ki je že mrtev, in se potemtakem z njim ne moreš več srečati, ali koga slavnega, ki mu drugače ne moreš blizu. »A ni bolje, da te učijo vrhunski mojstri, čeravno samo prek knjig, kot pa v živo nekdo, ki je povprečen? Tako sem bil denimo sila presenečen pred leti, ko sem se srečal s kolegom z Dunaja, ki ga je jedkanja stekla naučil mojster – znal sem veliko več stvari kot on!« Prav zdaj pripravlja s sodelavci knjižico Po jedkanih steklih Slovenije, v katerem nameravajo zajeti tako zgodovinsko kot tehnološko plat obrti. Sicer literature o slednji ni prav v izobilju, pove.

Zakaj prav jedkanje stekla, ga vprašam. »Pritegnilo meje zaradi tega, ker je enobarvna tehnika. Nisem kolorist. Druga stvar pa je, da sem vedno rad prvi. Značajska poteza.« Že med študijem arhitekture je najel delavnico v Mayerjevi hiši, pod Bank Austria. Sprva se je ukvarjal z grafično pripravo za tisk (s tem je začel že v gimnaziji, ko je vodil šolsko tiskarno), potem je začel jedkati steklo.

Aleš Lombergar je doslej opremil zasebno vilo lastnika nemške tovarne pohištva Flototto v bližini Hannovra, ljubljansko Stolnico sv. Nikolaja, Mestno hranilnico ljubljansko, portal Slovenske filharmonije v Ljubljani, razkošno ameriško križarko Crystal Symphony, igralnico Casino Badén pri Dunaju in izložbo ter vhod lekarne v Mariboru. Sicer dela tudi za manjše naročnike. Izdeluje nova jedkana stekla in restavrira stara. Več dela ima s prvim; naročil za restavriranje je po njegovem premalo: »Več bi morali vlagati v restavriranje starih jedkanih stekel. Ko se kje lotijo obnove kake stare zgradbe, v kateri je tudi jedkano steklo, ponudim, da bi ga restavriral, pa večinoma naletim na gluha ušesa.« Največkrat jedka že izdelane ornamente, redkeje zriše kaj tudi sam; po želji stranke. Pravi, da mu ustvarjalnost, kije potrebna pri jedkanju, zadošča. (Mimogrede: ko nanese pogovor na risanje, slikanje ipd., omeni, daje pred časom ilustriral učbenik angleškega jezika za osmi razred.) ‘
Jedkanje stekla sicer ni prav donosna obrt, pove. Zato se ukvarja še s prenavljanjem stanovanj – ko ga poslušaš, se ti zazdi, da opravlja to delo enako, če ne celo bolj zavzeto kot jedka steklo. Njegov način dela je precej nenavaden. »Kupim staro stanovanje, ga obnovim, živim v njem nekaj let in ga potem prodam.« Potem spet kupi novo staro stanovanje in kolo se zavrti znova. Napol v šali napol zares reče, da je delavnica na Wolfovi, v kateri jedka steklo, njegov edini stalni naslov. V vseh stanovanjih, kijih obnovi, sicer ne živi. Čeravno meni, da bi bilo dobro, ko bi lahko: »Šele sčasoma vidiš, kaj si naredil dobro in česa ne.« Stanovanj ne obnavlja po načrtu. Pravi, da dela spontano. »Stopiš v stanovanje in mu prisluhneš … Ne moreš prenoviti vsakega enako.« Obnavlja stanovanja v stari Ljubljani. Pravi, da so dobre zgradbe gradili le do leta 1850 – v teh je še čutiti emocije, pozneje ne več.

Spričo tega, da redno menjuje bivališča, bi težko verjeli, da bi bil lahko Aleš Lombergar kdaj vpet v redno službo. »Že ko sem bil mlajši, sem si težko predstavljal, da bom nekoč v službi. Tako doslej tega še nisem poskusil. Najverjetneje bi me dušilo. Tako, kot je zdaj, mi ustreza.« Ima status kulturnega delavca.

Vsi dnevi se vrtijo okrog dela, mi odgovori, ko ga povprašam, kaj najraje počne v prostem času. Bodisi okrog jedkanja ali okrog prenavljanja stanovanj. Najraje gre v prostem času v knjižnico in se založi s knjigami. Poleg teh, ki se navezujejo na njegovo delo, pa najraje prebira še take, ki se ubadajo s teorijo prehranjevanja. »Vsi recimo živijo v zmotnem prepričanju, da je v limonah vitamin C …«

Mateja Gruden