Eksotično mojstrstvo, ki krasi ambient

Eksotično mojstrstvo, ki krasi ambient
Delo, January 26th 2000

Aleš Lombergar izvirno, čeprav po starodavno lepša steklo Okras tudi v sodobnih prostorih – Ignoranca arhitektov

»Ne, nisem umetnik, rokodelec sem. Tega ne pravim zaradi skromnosti. Jedkanje stekla je umetna obrt, resno delo, umetnost nastane po naključju – tudi pri slikarstvu in drugih zvrsteh.«

Aleš Lombergar se je sam, brez učiteljev in vzornikov, z enim samim priročnikom iz leta 1873 dokopal do obvladovanja danes eksotičnega mojstrstva. Eksotičnega, ker oživlja starodavno, skoraj izumrlo obrt in ker je njegova delavnica edina za jedkanje stekla v domovini in še dlje.

Preživljati se z eksotičnim restavratorskim poklicem, o katerem večina ljudi še slišala ni – to pa je »umetnost«. Le malo ljudi ima toliko pretanjen okus, da čuti potrebo po čem tako prefi-njenem. »Trg je majhen, naročil temo primerno malo.« Da, že je razmišljal, da bi vse skupaj pustil. A si zmeraj premisli; preveč dela, učenja, poskusov, znanja in izkušenj je vložil vanj. Na srečo, škoda bi bila velika ne le zaradi izvirnih del redke obrti, ampak tudi za našo narodno dediščino. Je namreč edini Slovenec, ki zna po izvirniku, risbi ali analogiji izdelati kopijo jedkane šipe. Njegove kopije krasijo Slovensko filharmonijo, Mestno hranilnico… in bi tudi hotel Union, če se obnavljavcem ne bi zdela njegova zvestoba izvirniku predraga.

Kadar namreč Aleš Lombergar, izdelovalec jedkanih šip, kot se predstavlja, dela kopijo, strogo in dosledno spoštuje izvirnik: v risbi, postopku in uporabljenem materialu. Edino, po čemer se sme kopija razlikovati od izvirnika, je barva stekla, ker dobi z leti zelenkast odtenek.

Izziv, ki se mu ne da upreti

V ta poklic ga je potegnil verjetno čar novega, neznanega in tuhtanje, kako bi izpeljal kak načrt, kakršnega ni še nikoli. Smisel za risanje ima po dedu. Na sprejemnem izpitu na šoli za arhitekturo ga je profesor, strah in trepet fakultete, po kratkem času poslal iz razreda, češ: je že dobro, kar je narisal. V množičnem študiju ni videl pravega smisla. Le kaj bo Slovenija s tako inflacijo arhitektov? »Najbrž imamo daleč naokoli največ arhitektov na prebivalca,« meni še zdaj.

Ko je oblikovalec Ranko Novak leta 1983 na Malem Lošinju opremljal kavarno v starem meščanskem slogu, ga je vznemirila zamisel, da bi se v to okolje izvrstno podali jedkani kozarci. Ne-dolgo zatem jih je prinesel pokazat. V kavarno sicer niso prišli, »ampak saj je zmeraj fino, da imaš komu kaj podariti«, se smeje Aleš Lombergar.
»Bogato okrašena jedkana stekla velikih oken in vrat, ki so nekdaj ločevala kavarniški mir, zbranost v hramih umetnosti in trgovanje v uglednih lokalih od uličnega vrveža, so soustvarjala opojno občutje idealne podobe meščanskega sveta. Bila so nepogrešljivi statusni simbol in del meščanovega okolja v času, ko je zlata doba meščanstva izzvenela v labodjem spevu, preden se je stari svet dokončno razsul,« je zapisal Aleš Lombergar. Prvi cilj kamnov nezadovoljnih množic so bile zmeraj šipe, za katerimi se je zdel tistim s ceste svet znotraj, za šipami, še bolj nedostopen. Temu se Ljubljana ni mogla izogniti, prihranjene pa so ji bile strahote rušilnih bomb, ki so med vojno razbile stekleno bogastvo evropskih prestolnic. Zato v Mariboru ni več skoraj nobene, Ljubljana pa jih ima, če malo pretiravamo, toliko, kot vse evropske prestolnice skupaj, četudi sama nikoli ni imela svoje delavnice.

Vandalizem in slab odnos stroke

Več kot prva in druga svetovna vojna jih je uničil vandalizem in malomaren odnos do dediščine. Številne so se še ohranile v hišah nekdanjih premožnikov in industrialcev, kjer zdaj živijo socialno ogroženi, ljudje s čisto drugačnimi skrbmi, kot je varovanje jedkanega okrasja na hodnikih, po katerih vsak dan hodijo.
»Teže kot nerazumevanje ne-vednežev je razumeti arhitekte, ki so brez vsakega občutka za tisti del dediščine, ki ga je ustvarilo meščanstvo 19. stoletja, nasilno preurejali historične ambien-te v modernističnem duhu,« pravi Aleš Lombergar.

Ne glede na to pa ima Ljubljana še vedno toliko vrhunskih or-namentiranih jedkanih stekel, da bi jih bilo nujno popisati, popraviti, obvarovati ali shraniti v muzej. Ohranjene so na palači Narodne galerije in Narodnega muzeja, opera jih ima kakih 50, manjkajoče, ki jih je prav toliko, bodo nadomestili šele čez pet let. Videti jih je mogoče v prvem nadstropju Mestne hranilnice, Slovenske filharmonije (kopije, izdelki Aleša Lombergarja).

Edina še cela, tri krat tri metre velika jedkana šipa v Centro-merkurju, pa je kljub dolgoletnemu opozarjanju Aleša Lombergarja še zmeraj skrita očem.
V drugo je med novoletno norijo priletela steklenica penine in razbila zunanje steklo in jedkano notranje. Aleš Lombergar si je izprosil črepinje, še preden so jih vrgli stran. Po njih lahko izdela repliko, fotodokumentacije namreč ni.

Najdragocenejše jedkane šipe, edinstvene na svetu, so krasile hotel Union, žal pa so se pri izdelavi kopij odločili za ponaredke v emajlu.

V senci pomembnejših vitražev

Z vjedkanimi ornamenti in figurami okrašene šipe so začeli vgrajevati v posvetne stavbe po prihodu železnice sredi prejšnjega stoletja. Z njo je prišel nov kapital, prodrl je historicizem, čas, ki ga je bilo strah praznega prostora in je krasil tako notranjščino kot zunanjščino meščanskih svetišč. Medtem ko so cerkve po tradiciji zmeraj krasili z vitraži, so se jedkana stekla, ki odstirajo pogled, kot zahteva barok, podala mogočnim javnim stavbam, iz katerih je meščanstvo upravljalo svet. Manjkati niso smela niti tam, kjer je meščan živel v krogu svoje družine.

Slikanje na steklo in izdelovanje vitražev je precej starejše (od 9. stoletja) od jedkanja stekla. Jedkanje se je uveljavilo šele v zadnjih desetletjih preteklega stoletja in doživelo razcvet na prelomu 19. v 20. stoletje. Prvemu se je ta postopek posrečil mojstru Heinrichu Schwand-hardtu pred dobrimi tremi stoletji, ohranil se je le en njegov izdelek: drobna okrogla steklena ploščica z napisom, ki jo hrani Nemški narodni muzej v Niirn-bergu. A recept za pridobivanje jedke tekočine je utonil v pozabo in v začetku 18. stoletja ga je po naključju spet odkril nemški kemik Cari Wilhelm Scheele, ki mu je fluorofodik iz žveplene kisline na zdrobljenem jedavcu čez noč razjedel očala.

Jedkanje stekla je doživelo kratko, a plodno zlato dobo konec 19. stoletja, ko so z njimi v nekaj desetletjih okrasili tako rekoč vse nove zgradbe evropskih mest. Sprva stroge geometrične ornamente so na začetku tega stoletja zamenjale lahko-tnejše podobe findesiéclovskih lepotic in značilno secesijski cvetlični motivi.
Največ delavnic za jedkanje stekla se je ohranilo v Angliji, kjer jedkanje šip velikokrat kombinirajo z brušenjem {brilliant cut). Okrasje iz jedkanega stekla je zelo priljubljeno v ZDA, kjer silno lepe reči izdelujejo na preprost način, takšnega, kakršnega uporabljajo v Evropi, pa ne poznajo. Nemške delavnice so zaradi izjemno stroge naravovarstvene zakonodaje, ki ne razlikuje med velikimi in majhnimi porabniki, vse po vrsti zaprli.

Studio za oblikovanje jedkanih stekel Aleša Lombergarja v Ljubljani je torej prva in edina delavnica za jedkanje šip, ki je kdaj delovala na Slovenskem.

Mokro delo

Izvirne jedkanice Slovenske filharmonije so bile-narejene v treh stopnjah motnosti, zato je bilo pri izdelavi kopij potrebnih več mask. Za masko ni naprodaj nobenih že pripravljenih izdelkov, saj je trg premajhen. Zato še vedno sam pripravlja mešanico iz naravnih smol: bitumnov, smol iglavcev, čebeljega voska, terpentina in macesnovega ter-pentina, ki preprečuje, da bi se masa posušila. Potrpežljivo je preskusil zavajajoče stare recepte, neuporabne za površneže, in jih izboljšal. Jedka z razredčeno fluorovodikovo kislino, z dodajanjem soli pa nadzoruje krista-lizacijo, s katero nastaja motnost. Po jedkanju kislino nevtralizira z apnom in odstrani, smole umije z lugi in terpentini.

Že po tem lahko sklepamo, da jedkanje stekla ni primerno za hobi. Aleš Lombergar je v polni bojni opremi s plinsko masko čez ves obraz, zaščitno obleko, debelimi rokavicami, raje dvema paroma kot enim, in škornji videti kot tisti nesrečneži, ki so v Černobilu merili radioaktivnost.

Poleg zaščitne obleke je potrebno veliko znanja in zračen prostor, saj gre za delo s tekočinami, kislino. Če si pazljiv in osredotočen, se ne more zgoditi nič hudega.«
Jedkano steklo v sodobnem stanovanju?

Jedkane šipe poznamo po oknih, a pristajajo tudi v stanovanja. Današnja arhitektura, ki ni več tako obrnjena navzven, ampak navznoter, najraje vgrajuje jedkane šipe kot predelne stene med dnevnim prostorom in hodnikom, torej na prehodu med zunanjostjo in notranjostjo, tam, kjer želimo očarati. Jedkani okras je prvo, kar vidimo, ko vstopimo v hišo. Na takem kraju, med hodnikom in sprejemni-co vile lastnika tovarne Flototto blizu Hannovra, stoji doslej najdražje naročilo Aleša Lombergarja. Vanjo je vjedkal podobo te stavbe.

Veliko delo je bil tudi 50 metrov dolgi friz, ki lepša blagajne za žetone in kovance, torej srce igralnice v največji evropski igralnici v avstrijskem Badnu pri Dunaju. Njegove jedkanice krasijo še tri ladje, med katerimi je najlepša in najbolj zahtevna steklena ograja v restavraciji na ladji Cristal Symphony družbe P&O.

Zaljubljen v stare hiše

Zvestoba izvirniku, neutrudno proučevanje starih postopkov, odlikuje tudi njegov odnos do hiš. »Stara arhitektura iz časa, ko arhitektov še niso šolali, mi je bolj pri srcu, ker je spontana. To kaže mična nepravilnost oblik. Sam ima tako prikupno majhno staro stanovanje z majhnimi okni in trebušastimi stenami, ki zbujajo čisto drugačne občutke kot v bloku. To je treba pri obnavljanju starih stavb spoštovati. Alešu Lombergarju, ki ta čas obnavlja renesančni omet v eni izmed starih stavb na Židovski ulici, pa gre zahvala za domiselno rešitev strehe z devetnajstimi, gosto posejanimi frča-dami na Trubarjevi 50 , kjer se pločevine sploh ne vidi. Da ne omenjamo zasteklitve kupole na stolnici, ki je pravi izum – nepa-tentiran, ker ni bilo denarja. To je bila šipa s posebno lastnostjo: odbija svetlobo navzgor in navzdol, zaradi česar so zdaj freske lepo vidne, medtem ko so bile prej v mraku vitražev, popackanih z golobjimi iztrebki.

Alenka Zgonik

——————-

Kot madež na lepem obrazu – Velik napredek bi bil že, če bi trgovci nehali lepiti razna obvestila, obratovalni čas in podobno na te prelepe preostanke narodne dediščine. Tako je tudi na vhodu v ljubljansko picerijo Napoli, nekoč javno kopel na Ajdovem zrnu sredi Ljubljane.

Steklo na finski ladji, narejeni v Splitu – Prav za predelne stene njene restavracije sije Aleš Lombergar izmislil posebno tehniko zla-tenja jedkanega stekla, ki daje vtis razkošja in s pozlato opozarja nase, da steklene ograje preprosto ni mogoče spregledati. Za patentiranje te lepote pa ni bilo denarja … Človek bi mislil, da so za jedkanje potrebne posebno spretne roke. A ni tako, pravi Aleš Lombergar. »Vse je v glavi, roke so samo orodje, ki ga vodi glava. Potrebna pa je kar največja zbranost. Že najmanjša napaka in steklo gre v škart.«