Aleš Lombergar

Aleš Lombergar
Atelje / September-October 2005

Z Alešem sva se srečala v njegovi delavnici nekega septembrskega večera. Od bližnje kavarne na prostem je skozi kletno okno diskretno priplaval melodični jazz Mesto je utripalo v večernem vrvežu. Zdelo se mi je, da sva sredi ceste in v varnem skrivališču hkrati.

Danes si tesno povezan s steklom, zanima pa te še marsikaj in marsičesa si se v življenju tudi lotil …
Steklo je material, dejavnost, s katero se identificiram. V zvezi s steklom me ljudje poznajo, z njim se pojavljam v medijih. Sicer pa rokujem z različnimi materiali, večinoma kot restavrator, in navadno zgrabim probleme takrat, ko jih drugi ne znajo rešiti ali se preprosto premalo poglobijo vanje.

Kako bi opredelil svoje delo, svoj status? Je to oblikovanje stekla, je rokodelstvo, umetnost? Dizajner zveni mikavno, morda kar modno, je pa precej ohlapen pojem. V okrilje umetnosti se bolj ali manj uspešno zateka vse preveč bleferjev. Rokodelec v naši družbi ni uvrščen posebno visoko, zveni kar nekam arhaično. Kaj praviš? Rokodelstvo se samodejno povezuje z domačo obrtjo, s pletarstvom, z nekimi bolj ali manj kmečkimi deli, ki so jih ljudje opravljali takrat, ko zunaj na polju, v gozdu ni bilo kaj početi. Celo termin umetne obrti pri nas nima moči, ki bi jo človek pričakoval. Velik del moje dejavnosti lahko vzameš kot umetno obrt, sicer pa bi bil najboljši opis mojega dela: strokovnjak za krasilne (dekorativne) tehnike. O nazivu sem se na dolgo in široko pogovarjal z raznimi ljudmi. Zadnjič mi je nekdo rekel, da bi to, kar delam, najbolj korektno označil opis: izvedenec za historične krasilne tehnike (na steklu). Naziv je presneto dolg, mislim pa, da je res pravšnji. Nikakor ne bi hotel biti umetnik ali oblikovalec stekla.

Kako in kdaj si se usodno srečal s steklom, natančneje z jedkanjem stekla? Gre za zahtevno tehniko, ki utegne biti tudi nevarna. Nedvomno človeku v delavnici ni prav nič prijazna.
Tega je že dolgo. Steklo se je pojavilo v moji delavnici leta 1983. Takrat sem se veliko ukvarjal z grafično pripravo za tisk, imel sem tudi nekaj opreme, orodja, pa je od nekod prišla pobuda, naj bi se izjedkala neka šipa. Jedkanja sem se torej lotil bolj kakor ne po naključju, potem pa sem se zapisal tej panogi. Gre za dejavnost, ki jo je treba jemati zelo resno in odgovorno, ker je že kemično tako nevarna, da si ne moreš privoščiti površnosti in malomarnosti, sicer se lahko trajno poškoduješ. V začetku sicer nisem mislil toliko na nevarnost, kolikor me je pritegnilo raziskovanje tehnike. Imel sem neko predznanje in tudi zaščititi sem se znal, a tehnika je tako stara, napol izumrla, da nimamo nobenih neposrednih navodil, in pogosto na novo orješ ledino glede dela, pa tudi samega varovanja.

Odkod znanje, ki je potrebno za tovrstno obdelovanje stekla?
Že v gimnazijskih letih sem se zapletel v grafiko in to sem nadaljeval in izpopolnjeval. Jedkanje stekla je prav tako grafična tehnika. Ob srečanju z njo torej nisem bil popoln analfabet. Neke stvari so mi bile že domače, vedel sem, katere stare, preizkušene metode velja uporabiti in katere posodobiti. O vsaki stroki obstaja na svetu mnogo literature, treba pa si je vzeti veliko časa, da potrebno literaturo najdemo, da sploh izvemo zanjo. In potem se študij šele začne. Za vse navedeno gre toliko časa, da te mora vsa stvar zares pritegniti, da se uka lotiš in vztrajaš. Materiale in tehniko moraš zares dobro spoznati, da tvoje delo sploh lahko postane kreativno.

Tvoj poklic je v našem prostoru precej eksotičen. Kako je s tem v Evropi in širše po svetu?
V Evropi vem za dvajset izvedencev, ki se povsem poklicno ukvarjajo z jedkanjem stekla, največ v Angliji. Osebno jih poznam pet. Stroka ni povsem izumrla, oživila se pa nemara tudi ne bo. Prezapletena je za današnji čas, vrednote :n filozofijo. Obstaja sicer nekaj tovarn, a te okrasje jedkajo tako rekoč na metre in to je nekaj povsem drugega. Manjše, eksperimentalne delavnice, kakršna je tale moja, so redke, kakor rečeno, nas je kakih dvajset in v prihodnosti bo ta številka verjetno le še padala. Najbližjega “soseda” imam na Dunaju.

Kakšni so tvoji naročniki? Glede na zahtevnost tehnike in naporno delo morajo biti tvoji izdelki cenovno dostopni petičnejšim strankam.
Mino težko je dobiti naročilo. Redka so, pa tudi prave *;upne moči ni pri nas. K skromnosti tega trga pripomore J tudi pomanjkanje meščanske kulture. In prav jedkano steklo je zelo meščanski atribut. Mojstrsko delo se ne ceni. Za primerjavo naj povem, da je slabo krašena Šipa, obdelana s tretjerazrednim peskanjem, le petkrat cenejša od vrhunske jedkane šipe, z njo pa je petdesetkrat manj dela. Ne bom trdil, da je petdesetkrat slabša in manj učinkovita/zagotovo pa ne premore tiste finese.

Tvojo delavnico preveva posebno, kar nekoliko zarotniško ozračje. Kletni prostori v strogem središču mesta, kamor ne seže pogled mimoidočih, toliko bolj pa je v njem slišati mestni vrvež, promet, hrup motorjev, koraki pešcev, ki hitijo ali se komaj premikajo …
Do tegale bunkerja sem prišel, ko so se prebivalci hiše odločili za priklop na toplarno in se je sprostila kurilnica s skladiščem za premog. Sediva torej v nekdanji kurilnici. To so krasni prostori, suhi, v najstrožjem središču mesta. Zelo sem zadovoljen. Zaradi lokacije pride včasih do težav, ko je treba dostaviti kakšno večje steklo, a je nikakor ne bi zamenjal. Ustreza mi, da sem ves čas sredi dogajanja, hkrati pa mi je treba le stopiti z ulice in pridem v svoj svet, kjer lahko nemoteno delam. To je intimen prostor; sem nikoli ne povabim nikogar na poslovni sestanek, občasno vstopi kakšen prijatelj, sicer pa sem tukaj sam.

In kaj ravnokar pripravljaš?
Ta hip so na mizi stekla, ki bodo razstavljena na velikem, sicer gradbenem sejmu v Dubaju konec novembra letos. Zelja razstavljati nekje v arabskem svetu je tako stara kakor moji prvi vzorci z arabeskami — torej kakih dvajset let. Takrat sem to poskušal v sodelovanju s Smeltom, a žal iz vsega skupaj ni bilo nič. Zdaj to sicer ne bo moja osebna razstava, bodo pa moja stekla razstavni eksponati na sejmu. Odločil sem se, da bom naredil nekaj, kar je ta hip “špica” mojega ustvarjanja. Delam tako rekoč na meji svojih zmožnosti in zato občasno naletim na težave. Seveda bodo stekla narejena, upam, da bodo imela ugoden odziv, morda tudi s kakšnim naročilom..

Intervju in fotografije: Andrej Blatnik