Ales Lombergar in Delo magazine

Delo / 29.2.2008

‘Kriv je Ranko Novak. Za gumijaste rokavice, zašcitno obleko in plinsko masko. In za kislino tudi. Ce pred vec kot dvajsetimi leti namrec ne bi skupaj sedeli v nekem lokalu in ne bi pripomnil, da bi njegovi notranji opremi dodali piko na i jedkani kozarci, in potem dodal še, da jih pri nas tako ne zna delati nihce vec, je vprašanje, ali bi kdaj zaplul v svet kislin. Morda bi jih spoznal tudi brez te dodatne vzpodbude, ker so bile skorajda logicno nadaljevanje njegove dotedanje kariere – ukvarjal se je namrec s sitotiskom in imel svojo tiskarno – zagotovo pa bi se usodno srecanje zgodilo pozneje.

Tako pa ga je bilo mogoce skoraj nemudoma po tem pogovoru srecati v Centralni tehnicni knjižnici v lovu na literaturo s tega podrocja. To, da mojstri jedkanja stekla izumirajo – in to ne samo pri nas, kjer, roko na srce, poleg njega sploh ni vec nobenega takega zanesenjaka, ki bi se prostovoljno igral s kislino, ampak tudi v Evropi, kjer jih je samo še kakšnih pet -, je že vedel. Da lahko pozabi na ilustrirano strokovno literaturo, ki bi mu olajšala prve korake v svet jedkanja stekla, je spoznal takrat, ko je brskal po policah.

A jo je na koncu našel. Knjigo, staro in še nikoli odprto, takšno, da je moral najprej razrezati pole, preden mu je razkrila svojo skrivnost o tem, kako so nekoc, ob koncu prejšnjega stoletja, ko je ta obrt najbolj cvetela, spretni mojstri s kislinami navadno steklo spreminjali v umetnine.

In je zacel. Trajalo je celih deset let, preden je nehal delati katastrofalne napake. To ne pomeni, da jih danes ne dela vec; pomeni le to, da po toliko in toliko razbitih šipah, drobnih smeteh, ki so med ustvarjalnim procesom nekako zašle tja, kjer nimajo kaj iskati, po vseh neuspelih jedkanjih, napacno nanesenih zašcitnih maskah, ki poskrbijo za to, da kislina opravi svoje delo le tam, kjer je to res zaželeno, napake ostanejo tam, kjer so tudi nastale. V delavnici.

Na VVolfovi v središcu Ljubljane, na kateri je nekoc imel delavnico za umetniško obdelovanje stekla tudi mojster I. F. Klein, ki se s svojimi graviranimi stekli tako kot njegov steklarski “sosed” uvršca v sam vrh evropske steklarske dedišcine in je v nepojasnjenih okolišcinah umrl na vrhuncu kariere ob koncu druge svetovne vojne. Ampak to je izvedel šele po tem, ko se je v svoji kletni delavnici, polni stekla, šablon in strupenih tekocin, že petnajst let mucil z vprašanjem, kako obrt, ki izumira, vrniti v naš, moderen, kica in plastike poln vsakdan.

Ceprav njegove mojstrovine krasijo okna stolnice svetega Nikolaja v Ljubljani, mogoce pa jih je obcudovati tudi na vhodnih vratih Slovenske filharmonije, bi vecina Ljubljancanov najbrž prisegla, da jih ni videla še nikoli. Ali pa bi se morda zgodil podoben incident, ki se je primeril pred leti, ko je mojster v tajništvu Filharmonije prosil za dovoljenje za fotografiranje pred svojim izdelkom na vhodnih vratih. “Ne,” je rekla tajnica takrat, “jaz tukaj delam že vrsto let in vam lahko zagotovim, da takšnih oken, na katerih bi bile ob pomoci kisline pricarane cudovite podobe, pri nas ni.”

Mislila je resno. Ni jih opazila, cetudi so jo sprejele, ko je prišla v službo, in ji zaželele lep dan, ko se je vracala domov. “Pomanjkanje mešcanske prefinjenosti,” stanje duha, ki ne zmore prepoznati lepote in vrednosti vseh ur rocnega dela, vloženega v mojstrovino, pokomentira svobodni umetnik, ki si vsakdanji kruh služi kot pogodbeni skrbnik nepremicnin v Kinoteki, ker je s tem umetniškim poslom, ki je, kot pravi, umazan v vseh pogledih, težko preživeti.

Saj ne da ne bi imel dovolj narocil, le delo je precej zamudno in je vse tiste ure, preživete v delavnici, težko pravicno in pravilno ovrednotiti. Za svoj zadnji projekt, izdelavo petdesetih šip v uradu predsednika države, je na primer porabil pol leta.

Seveda ni zdel v tisti svoji kleti celih šest mesecev skupaj, ker se je bil že zdavnaj navadil delati v intervalih, a je imel zaradi uporabe povsem novega postopka, ki ga ni preizkusil še nikjer, še malce vec dela kot sicer. Še to, da sam meša kisline, ker jih zaradi redkosti “kislinskih zanesenjakov” ni mogoce kupiti v trgovini, terja dodatno pozornost in cas.

Tako kot zmeraj je tudi tokrat vse šipe izdelal dvakrat, za vsak primer, ce bi se katera kdaj razbila ali pa bi se kaj takega, bog ne daj, zgodilo že med kaljenjem; vse svoje jedkane šipe zaradi varnosti uporabnikov namrec kali v delavnici v Krškem. Petindvajset let crepinj, pac.

Ce si faliran študent arhitekture, po lastnih besedah obsojen na vecni študij, išceš še intenzivneje in se kar naprej uciš, kako s kislino odvzeti material – in to tako, da bo steklo na koncu nekje bolj, drugje manj motno ter bo nastala nežna, prosojna slika, ki obcudovalcu diskretno prikrije vse tisto, kar se skriva za njo.

Odvzemanje in ne dodajanje materiala je namrec posebnost umetnosti jedkanja stekla. Ceprav ga je Aleš Lombergar, Mariborcan, pred veliko leti priseljen v Ljubljano, že tudi kdaj dodal. Ko je za slovenski protokol izdelal arabesko, obdelano s posebnim postopkom jedkanja stekla s po-zlato, ki ustvarja izjemen obcutek tretje dimenzije, je že bilo tako. Skupaj z zemljevidom Arabije iz šestnajstega stoletja jo je razstavil v Združenih arabskih emiratih in Arabci so bili navdušeni.

Tako kot so navdušeni obiskovalci kazi-noja v Badnu pri Dunaju, gostje na luksuzni križarki Crystal Symphony in tovarnar Floetotto, ki se tudi lahko postavijo z njegovimi jedkanimi stekli. Prefinjene mešcanske duše z obcutkom za lepo, pac.

BRANKA GRUJIČIČ