Aleš Lombergar – Evidenca

Aleš Lombergar (Naši razgledi)
Delo, September 17th 1997

V veži Črnomaljske palače, ene najstarejših Ijubljanskih hiš, iz čistega veselja nadzira zidarje in jih uči, kako naj omečejo stene tako, kot so to delali v XVIII. stoletju. Shranjene ima najstarejše načrte te hiše, prepise iz urbarja, sezname najemnikov — vse, kar je lahko, našel v arhivu. Hiše so njegova strast. V gimnaziji — Prvi gimnaziji Maribor —, v eni tistih generacijski so jih spustili z vajeti, ga je ravnatelj poklical v pisarno, mu rekel, da bodo pleskali hodnike in če bi hotel izbrati barve. In jih je, pa še stare stole iz kina so privlekli na hodnike. V gimnaziji je imel neuraden status gospodarja hiše. Tajnica ga je klicala, kadar je zamakala streha. To je to. Hiše ima rad.

Morda zato ni končal študija arhitekture, ki ga je začel tako, da ga je Janez Suhadolc na sprejemnih izpitih po petih minutah nagnal iz predavalnice, ker je bil že zadovoljen s tem, kar je narisal. Po dveh letih in pol ni bil več tako navdušen nad arhitekturo, akademsko zatohlostjo in nekreativnostjo — šel je na Visoko šolo za oblikovanje. Bilo je še huje.. Odločil se je, da bo začel na svoje. Najprej se je lotil grafične priprave za tisk. Delal je za Studio Znak in tega in onega, danes slavnega oblikovalca. Potem je Ranko Novak opremljal malo kavarno na Malem Lošinju. V večerni debati je čisto neopazno padla ideja, da bi bilo mogoče fino, če bi kdo naredil jedkane kozarce. Bil je tiho in šel. Čez štirinajst dni je prinesel svoj prvi jedkani kozarec. Vedno je verjel, da se bo v življenju ukvarjal z bistvenimi stvarmi, pa se mu je v tistem hipu zazdelo, da je jedkanje stekla to, kar je vedno želel delati, čeprav večina ljudi jedkanih šip niti ne opazi.

Učil se je iz knjig. Je eden tistih, ki verjame, da v knjigah vse piše, samo najti moraš tisto, kar iščeš. Prva in zanj usodna knjiga o jedkanju, ki jo je našel, je bila v ponatisu izdana leta 1928, a je v knjižnici ostala nedotaknjena, z nerazrezanimi polarni. Recepti v starih mojstrskih knjigah so namerno napisani napačno, da izločijo vse tiste, ki nimajo dovolj potrpljenja in ljubezni, da bi jedkali steklo. Šele po šestih letih jedkanja je šel prvič v drugo delavnico, na Dunaj, in kmalu ugotovil, da se tam pač ne bo več prav veliko naučil.

Čeprav je ni stvari pri jedkanju, ki je ne bi znal, bi rad šel na študijski ogled delavnic v Angliji, kjer se je tradicija jedkanega stekla ohranila s kulturo pubov. V Srednji Evropi je po prvi vojni jedkanje stekla propadlo. Med drugo vojno je bilo veliko stekef uničenih. V Ljubljani pa jih je baje toliko kot v vseh evropskih mestih skupaj ne: v Filharmoniji, Unionu, Mestni hranilnici, Centromerkurju — kjer jih skrivajo za ceneno zaveso —, po hišah nekdanjih premožnikov in industrialcev. Počasi obnavlja stara stekla in se bori, da bi bil ohranjen tudi ta. del kulturne dediščine.

Na vhodu v Slovensko filhamonijo so bila štiri ohranjena, eno — razbito ob nemirih leta 1908, ko je med protestniki marširal tudi njegov ded (morda je ravno on vrgel kamen v tisto jedkano steklo) — pa je na novo izdelal sam. Imel je tudi nekaj naročilza nova stekla: za restavracije treh finskih ladij, za blagajne v igralnici Baden pri Dunaju, za stanovanjske hiše v severni Nemčiji, lokale in trgovine v Sloveniji.

Najljubše mu je, če ima dovolj malo dela, da ima veliko prostega časa, ki je posvečen študiju povezav med hrano, zdravjem in počutjem. V študijski sobi ima na. eni strani knjige o steklu, na drugi pa knjige o prehrani. Če je po dedu nasledil ljubezen do umetne obrti in risanja, je po stari mami pobral idejo, daje prehranjevanje nekaj študioznega. Imela je knjige iz dvajsetih let o vegetarijanski in presni prehrani, ki jih je z zanimanjem prebiral. Tu in tam mu uspeš hrano ozdraviti prijatelja. Ob tem je bolj zadovoljen, kakor če proda veliko jedkano steklo.. Žal mu je, da se s tem ne ukvarja profesionalno — z eno bistvenih stvari v življenju.

Mateja Hrastar