Aleš Lombergar

Muhasta igra kristalov

Muhasta igra kristalov
Delo – Sobotna Priloga, March 31st 2001

Aleš Lombergar je v Ljubljani študiral arhitekturo in oblikovanje, z jedkanjem stekla pa se je začel ukvarjati leta 1984. Realiziral je več projektov iz-
delave jedkanih stekel doma in v tujini, od katerih so bolj znane replike za Filharmonijo in za Mestno hranilnico ljubljansko. Na razstavi, ki jo je imel pred nedavnim v razstavišču TR/3 v Ljubljani, pa je predstavil še vrsto drugih projektov, med drugim opremo zasebne vile lastnika nemške tovarne pohištva Flototto v bližini Hannovra, okna, kijih je prispeval za prenovo ljubljanske Stolnice sv. Nikolaja, opremo za ameriško križarko Crystal Symphony in največjo igralnico v Evropi Casino Baden pri Dunaju.

Jedkanje stekla je stara obrt, ki tako v Sloveniji kot tudi v Evropi praktično izumira. Vi jo oživljate. Zakaj? Kdaj ste začeli z jedkanjem?
S to dejavnostjo sem se »srečal« po naključju. Med študijem sem se ukvarjal z grafično pripravo na tisk, ko sem nekoč slišal za željo nekoga, da bi imel jedkano steklo. Drugačni postopki za doseganje nove podobe so me vedno vznemirjali, tako da sem tudi to novost z veseljem začel raziskovati. Morda sem takrat prvič slišal za jedkanje stekla. Največ vedno najdem v knjigah, zato sem šel v centralno tehnično knjižnico, kjer sem našel knjigo, ki me je »začarala«. Opazil sem, da je pred menoj še nihče ni držal v rokah, saj so bile pole še nerazreza-ne. V nemškem jeziku in gotici je bila natisnjena leta 1873, v CTK pa je verjetno zašla skupaj z drugimi, po drugi svetovni vojni nacionaliziranimi knjigami, s katerimi niso prav natančno vedeli, kaj bi počeli. Strokovne knjige so šle naravnost v omenjeno knjižnico. Ta je morda pripadala enemu od pomembnih slovenskih industrialcev, ki so jih razlastili.

In v njej ste našli vse o jedkanju stekel?
V knjigi je napisano marsikaj, vendar noben recept ne drži popolnoma. Mislim, da je avtor namenoma delal »napake«. Vse sem moral sam preveriti, preskusiti, prilagoditi, spremeniti, pri čemer sem potreboval predvsem veliko vztrajnosti. Tako sem začel. Prva jedkana stekla sem naredil na Malem Lošinju in delo me je prevzelo.

Vi ste edini mojster jedkanja stekel v Sloveniji. Baje poznate in uporabljate sedemnajst različnih postopkov.
Najbrž jih je še več. Vedno znova namreč dobim tudi naročila, ki od mene zahtevajo več ali kaj novega. Vendar zdaj to dejavnost že tako dobro poznam in obvladam, da lahko gradim naprej. Ob novih zahtevah samo dograjujem znanje in včasih si izmislim tudi kaj novega.

Kako jedkate? Zanima me postopek.
Odvisno je od naročila, zahteve. Najprej poi-ščem motiv, nato začnem pripravljati zaščitno masko na steklo. Nič posebnega. Podobno kot če bi hoteli torto okrasiti s sladkornim napisom. Temu sledi jedkanje s kislinami. Največja težava ali uganka pri jedkanju je »igranje« s kristalizacijo. Kristalizacija pa je izredno »muhasta«, kar mi bo potrdil vsak kemik. Odvisna je celo od vremena.

Postopek torej spominja na občutljivo peko krofov?
Ja. Včasih to povzroča veliko slabe volje, saj postopek zahteva veliko mero potrpežljivosti in vztrajnosti. Angleži pravijo, da je kislina »muhasta« in da jo je treba nenehno »zdraviti«, ker je vsak dan drugačna.

Ali stekla pogosto tudi barvate?
Ne, barvana jedkana stekla so izdelana na posebni vrsti stekla, ki je sicer prozorno, a prevlečeno s tenko plastjo barvastega stekla, ki ga lahko z jedkanjem poljubno tanjšam in tako dobim niz odtenkov v isti barvi vse do prozorne podlage. V zelo mračnih prostorih, kjer bi se običajno jedkano steklo komaj videlo, pa lahko uporabim zlatenje, ki se blešči celo v soju sveč. Stekla so jedkana predvsem iz dveh ali treh razlogov: prvič, da se v stekla ne zaletiš, drugič, da se vidijo, in tretjič, da rabijo kot pregrade, ki zastirajo pogled.

So naročniki praviloma zahtevni ali vam radi puščajo proste roke pri oblikovanju motivov?
Tisti, ki mi pustijo proste roke, so redki, večinoma hočejo videti kataloge, da bi se lahko sami odločili. Vendar v poslu je že tako, da ima naročnik vedno prav. Rad se spominjam sodelovanja s pokojnim arhitektom Milanom Zor-nikom, ki je k meni pristopil z zaupanjem. Prepričan je bil. da bo tako nastalo najboljše.

Jedkate predvsem stekla ali tudi jedilne servise, ogledala, lestence?
Servis sem jedkal samo enkrat, ker pri nas še ni naročnikov za tovrstne posle. Ogledala bi morda lahko ponudili v trgovinah kot vnaprej izgotovljen izdelek, vendar bi za to potreboval skrbnega trgovca, ki bi imel interes za njihovo prodajo. Z lestenci pa je tako, da je na trgu že tako ali tako preveč ponudbe. Seveda pa bi se lotil tudi takšne posebne zahteve, vendar do sedaj me v zvezi s tem ni še nihče poklical. Sicer pa najraje ostajam pri ravnem steklu.

Ste samostojni kulturni delavec?
Da, od leta 1986, vmes sem bil nekaj let tudi samostojni umetni obrtnik, pač zaradi davčnih olajšav. Morda bi bila smiselna uvedba kriterijev po kategorijah, ki bi bile odvisne od tega, kaj želi država spodbujati. Če je to izdelava pi-rhov in pletenje košev, potem bosta ti dve dejavnosti v prvi kategoriji in čez 20 let bomo po vsem svetu znani po tem, da imamo pirhe in pletene košare. Ali morda po pustnih maskah,kurentih. Na vsako športno prireditev pridejo kurenti, zato tujci morda že mislijo, da pri nas hodimo tako oblečeni in da smo neko čudno pleme, ki se je ohranilo pod Alpami. Na ta način delujemo vsekakor čudno. V takšnih razmerah bo jedkano steklo na ravni države težko našlo »sogovornika«. Pomembno je, s čim želi država graditi svojo podobo, imidž. Če naj bi to počela z nečim bolj prefinjenim, potem bo morala prirediti kategorizacijo. Za zdaj pa te dejavnosti na državni ravni še niso razmejene.

In kaj bi vi uvrstili v prvo kategorijo?
Vsekakor bolj prefinjene dejavnosti. Naro-dnozabavna glasba je denimo povsem legitimna zvrst glasbe, a država financira gostovanja simfoničnega orkestra, kar se mi zdi edino pravilno. Na področju umetne obrti pa ni reda. Smiselno je, na primer, sodelovati na sejmih in razstavljati izdelke, ki jih lahko prodajamo. Kdo bo kupil kurenta? Vendar, dokler je na ljubljanskem gradu umetna obrt predstavljena tako, da je že ob vhodu najprej košara z ročno narejenimi zobotrebci, nato spletene košare ipd., jedkana stekla, zlatarski izdelki idr. pa nekje pod stropom, ne bo sprememb. Domačo obrt bi bilo namreč treba ločiti od umetne. Zlatarstvo, štukaterstvo ali kovaštvo so dejavnosti umetne obrti, saj terjajo bolj poglobljeno znanje kot pletenje košar. Saj je prav, da ohranjamo tovrstne spretnosti, vendar z njimi ne moremo zapolniti polovice reprezentančne knjige Mojstrovine Slovenije. Pri državnih promocijskih projektih bi morali sodelovati ljudje, ki se spoznajo na posel, marketing, promocijo, stike z javnostjo. Ljudje, ki vedo, s čim se je treba (in vredno) postavljati, da bo smiselno in učinkovito. V nasprotnem primeru pa bomo še vedno veljali za ceneno delovno silo z one strani Alp, ki je sicer pridna, delovna, a neustvarjalna in površna ter zato poceni. Spominjam se težav, ki sem jih imel prav zaradi tega pri izdelavi stekel za Ča-sino Baden. Sodelovanje je bilo dobro, naročnik je bil s stekli zadovoljen, ni pa mogel razumeti, da sem za izdelavo zahteval plačilo, določeno po siceršnjih evropskih merilih.

Kakšne konservatorske smernice zagovarjate: ohranitev starega izdelka v obstoječem stanju ali obdelavo, ki bi ga »vrnila« v prvotno stanje?
Oboje je sprejemljivo, konkreten poseg pa je odvisen od samega izdelka, njegove lokacije idr. Zagovarjam, na primer, umik originalnega Robbovega vodnjaka in njegovo nadomestitev z repliko. Pri postavljanju kopije pa bi morala sodelovati mednarodna ekipa strokovnjakov, ki bi zagotavljala tehnični nadzor. Če gre za protokolaren objekt, se strinjam, da gaje treba obnoviti do popolnosti ali napraviti replike, ne pa arhivirati njegovo stanje propadanja. Nekemu drugemu, predmetu, ki ima enako zgodovinsko vrednost, a ne krasi reprezentančnih prostorov, pa lahko le ohranimo obstoječo podobo oziroma zavremo njegov nadaljnji propad.

Imate dovolj dela? Kako slišijo za vas?
Veliko pomenijo osebna znanstva, glas o mojem delu se širi predvsem ustno. Dela imam dovolj, ne morem pa reči, da me zasipajo z naročili. Veliko bolj pogosto bi lahko sodeloval s spomeniško službo, a me »ne potrebujejo«. Pri prenovah na stekla preprosto pozabijo. Ni še v zavesti, da je, na primer, nedopustno, da so na vhodnih vratih Stiškega dvorca v Ljubljani mrežasta stekla. Ta vendar sodijo v skladišče! Arhitekt, ki je to dopustil, je ignorant, ki mu ni znana osnovna abeceda. Ko so obnavljali stavbo Ljudske pravice, kjer je zdaj Pravna fakulteta, so na stekla v pritličju pozabili. Spodnji del fasade so namreč krasile lepe jedkane šipe, ki so ostale zapuščene na umazanem gradbišču. Rešil sem jih le še šest (od enajstih), ki sem jih odnesel v Mestni muzej Ljubljana. Zakaj jih niso obnovili? Stroški obnove stekel bi bili v primerjavi s siceršnjo vsoto prenove zanemarljivi. Tako pa čez 10 ali 15 let nihče več ne bo vedel, da so bila na pritličnih oknih Ljudske pravice jedkana stekla.
Jedkanje je nevarno delo.

Seveda, če se ne zaščitiš, se lahko hudo opečeš. Sicer pa jedkanje ni nič bolj nevarno od drugih del, pri katerih imaš opravka s kislinami in drugimi kemikalijami. Kadar nisem popolnoma zbran, se nevarnega dela raje ne lotim.

JELKA ŠUTEJ ADAMIČ

Jedkalec stekla

Jedkalec stekla
Delo, February 24th 2000

Aleš Lombergar edini v Sloveniji jedka steklo. Edini – in prvi, doda. »V Sloveniji niso nikoli jedkali stekla. Kar gaje pri nas in ni moje delo, so ga uvozili iz tujine.« Te okrog tristo let stare umetne obrti, ki je v Evropi že tako rekoč zamrla, se je lotil pred kakimi petnajstimi leti in v teh letih mu ni stopil ob bok še nihče iz Slovenije.

Sedela sva v lokalu in klepetala kot stara znanca, ki se po daljšem času dobita na pijači. Takoj sva se tikala. Pravzaprav me je naprej tikal on, pa se mi je zdelo neumno vztrajati pri zapetem vi. Odličen sogovornik. Govori veliko in pove veliko, a spet ne preveč; pretirano navdušen nad tem, da bi z bralci delil svojo zasebnost, pač ni bil. Le to, da ima dva sinova, stara 16 in štiri leta, lahko zapišem.

Rojenje bil v Mariboru leta 1962. Kot drugorojenec. Prvi je nekaj let prej ugledal svet Janez, ki ga danes slovenska javnost precej dobro pozna: Janez Lombergar je to, programski direktor na nacionalni televiziji. A vrnimo se k mlajšemu. Aleš je po končani prvi gimnaziji zapustil Maribor in odšel študirat v Ljubljano (kjer živi tudi danes). Opravil je sprejemne izpite na arhitekturi, a na fakulteti ni zdržal prav dolgo. Že kaj kmalu seje prepisal na visoko šolo za dizajn. Pa je tudi ta študij hitro opustil. »Sem bil preveč živahen, ni šlo,« pravi. A tega, da nima formalne izobrazbe, niti najmanj ne obžaluje.

Verjame v samouk; pri njemu se je obnesel. Malodane vse znanje, ki ga premore, je izčrpal iz knjig sam. Tudi o jedkanju stekla, o katerem je etnolog Janez Bogataj v svojem delu Mojstrovine Slovenije zapisal, da zahteva poznavanje zapletenih kemijskih procesov in obvladovanje zgodovinskih ornamentov ter modernega oblikovanja. Knjige so nasploh najboljše učiteljice, meni Aleš Lombergar: bereš lahko nekoga, ki je že mrtev, in se potemtakem z njim ne moreš več srečati, ali koga slavnega, ki mu drugače ne moreš blizu. »A ni bolje, da te učijo vrhunski mojstri, čeravno samo prek knjig, kot pa v živo nekdo, ki je povprečen? Tako sem bil denimo sila presenečen pred leti, ko sem se srečal s kolegom z Dunaja, ki ga je jedkanja stekla naučil mojster – znal sem veliko več stvari kot on!« Prav zdaj pripravlja s sodelavci knjižico Po jedkanih steklih Slovenije, v katerem nameravajo zajeti tako zgodovinsko kot tehnološko plat obrti. Sicer literature o slednji ni prav v izobilju, pove.

Zakaj prav jedkanje stekla, ga vprašam. »Pritegnilo meje zaradi tega, ker je enobarvna tehnika. Nisem kolorist. Druga stvar pa je, da sem vedno rad prvi. Značajska poteza.« Že med študijem arhitekture je najel delavnico v Mayerjevi hiši, pod Bank Austria. Sprva se je ukvarjal z grafično pripravo za tisk (s tem je začel že v gimnaziji, ko je vodil šolsko tiskarno), potem je začel jedkati steklo.

Aleš Lombergar je doslej opremil zasebno vilo lastnika nemške tovarne pohištva Flototto v bližini Hannovra, ljubljansko Stolnico sv. Nikolaja, Mestno hranilnico ljubljansko, portal Slovenske filharmonije v Ljubljani, razkošno ameriško križarko Crystal Symphony, igralnico Casino Badén pri Dunaju in izložbo ter vhod lekarne v Mariboru. Sicer dela tudi za manjše naročnike. Izdeluje nova jedkana stekla in restavrira stara. Več dela ima s prvim; naročil za restavriranje je po njegovem premalo: »Več bi morali vlagati v restavriranje starih jedkanih stekel. Ko se kje lotijo obnove kake stare zgradbe, v kateri je tudi jedkano steklo, ponudim, da bi ga restavriral, pa večinoma naletim na gluha ušesa.« Največkrat jedka že izdelane ornamente, redkeje zriše kaj tudi sam; po želji stranke. Pravi, da mu ustvarjalnost, kije potrebna pri jedkanju, zadošča. (Mimogrede: ko nanese pogovor na risanje, slikanje ipd., omeni, daje pred časom ilustriral učbenik angleškega jezika za osmi razred.) ‘
Jedkanje stekla sicer ni prav donosna obrt, pove. Zato se ukvarja še s prenavljanjem stanovanj – ko ga poslušaš, se ti zazdi, da opravlja to delo enako, če ne celo bolj zavzeto kot jedka steklo. Njegov način dela je precej nenavaden. »Kupim staro stanovanje, ga obnovim, živim v njem nekaj let in ga potem prodam.« Potem spet kupi novo staro stanovanje in kolo se zavrti znova. Napol v šali napol zares reče, da je delavnica na Wolfovi, v kateri jedka steklo, njegov edini stalni naslov. V vseh stanovanjih, kijih obnovi, sicer ne živi. Čeravno meni, da bi bilo dobro, ko bi lahko: »Šele sčasoma vidiš, kaj si naredil dobro in česa ne.« Stanovanj ne obnavlja po načrtu. Pravi, da dela spontano. »Stopiš v stanovanje in mu prisluhneš … Ne moreš prenoviti vsakega enako.« Obnavlja stanovanja v stari Ljubljani. Pravi, da so dobre zgradbe gradili le do leta 1850 – v teh je še čutiti emocije, pozneje ne več.

Spričo tega, da redno menjuje bivališča, bi težko verjeli, da bi bil lahko Aleš Lombergar kdaj vpet v redno službo. »Že ko sem bil mlajši, sem si težko predstavljal, da bom nekoč v službi. Tako doslej tega še nisem poskusil. Najverjetneje bi me dušilo. Tako, kot je zdaj, mi ustreza.« Ima status kulturnega delavca.

Vsi dnevi se vrtijo okrog dela, mi odgovori, ko ga povprašam, kaj najraje počne v prostem času. Bodisi okrog jedkanja ali okrog prenavljanja stanovanj. Najraje gre v prostem času v knjižnico in se založi s knjigami. Poleg teh, ki se navezujejo na njegovo delo, pa najraje prebira še take, ki se ubadajo s teorijo prehranjevanja. »Vsi recimo živijo v zmotnem prepričanju, da je v limonah vitamin C …«

Mateja Gruden

Neobičajen pogled skozi okrašeno okno

Neobičajen pogled skozi okrašeno okno
Dnevnik

Aleš Lombergar je edini, ki se pri nas ukvarja z jedkanjem stekel

LJUBLJANA – »Že v prvem letniku sem se kot študent arhitekture ozrl po kolegih in se vprašal, ali Slovenija zares potrebuje 120 arhitektov vsako leto,« pripoveduje Aleš Lombergar, edini oblikovalec jedkanih stekel v naši deželi. Ze takrat je namreč vedel, da bo zagotovo počel kaj edinstvenega. Za jedkanje stekel je prvič izvedel, ko je brskal med knjigami v tehnični knjižnici in povsem po naključju našel knjigo v nemškem jeziku z naslovom Jedkanje stekel.

Tako je pred približno petnajstimi leti Aleš Lombergar začel izlivati svojo domišljijo na steklo. V svojem studiu za oblikovanje jedkanih stekel najprej na steklo nariše zaščitno masko, nato nezaščiteno površino jedka z raztopinami fluorovih soli.

Z njegovimi umetninami se kiti kar nekaj stavb v Sloveniji, včasih ga presenetijo tudi naročila iz tujine. Tako z njegovimi stekli pluje ameriška luksuzna križarka Christal Syphony, tudi iskalci sreče v kazinu Baden pri Dunaju občudujejo njegove mojstrovine. V Ljubljani so najopaznejša vhodna vrata Slovenske filharmonije.

»Vendar Slovenci nimajo prav posebnega občutka za takšne stvari,« ob tem dodaja Aleš Lombergar. Navdušen nad svojim prvim večjim izdelkom je kar nekaj dni stra-žil pred filharmonijo in opazoval ljudi, a žalostno ugotovil, da so njegovo mojstrovino opazili šele češki turisti. Tudi z našo kulturno zapuščino menda ne “znamo najbolje.

Aleš Lombergar nam je namreč priznal, da so ga že kar nekajkrat poklicali kulturno osveščeni ljudje in mu potožili, kaj se dogaja s starimi jedkanimi stekli. Najbolj ogorčen je bil, ko je izvedel za jedkana stekla Tiskarne ljudske pravice. Ko so tam začeli graditi prostore prihodnje pravne fakultete, so jedkana stekla (menda jih je bilo enajst) shranili kar nezaščitena na gradbišču. Ko je na kraj prišel naš sogovornik, je bilo stekel le še šest.

Kljub občasno skromnemu številu naročil Aleš Lombergar ne misli odnehati. Pri svoji obrti bo vztrajal, čeprav .si mora tu in tam finančno luknjo mašiti z adaptacijami starih stanovanj, še hudomušno dodaja.

PATRICIA BRILLI

Tito in Lombijev pustni žur

Tito in Lombijev pustni žur
Delo, July 1997

Alojz Ihan je verjetno iz skoraj iste generacije kot jaz, a moj spomin na vlogo tovariša Broza in njegov vpliv na nas male Slovence je povsem drugačen. Za mojo okolico je bil maršal predvsem Jo že k.

Jožek v naše otroštvo in adolescenco ni dosti posegal, morda še najbolj z vici. Na eni strani z najbrž umetnimi hvalilnimi vici o bistrem Titu, ki nadmudri Brežnjeva in Nixona oziroma Carterja in mu ljudožerci ponudijo izbiro med rainjiči in če-vapčiči, ko se v džungli zruši letalo, ker je bil na nedavnem srečanju neuvrščenih, na drugi strani pa onimi pravimi čokoladnimi vici, ki naj bi zapirali, čeprav je država že močno umirila svojo brutalnost in sem kot otrok slišal le za enega reveža, ki je zaradi vica res šel sedet, in to zaradi onega o Demalu Bijediču, ki se je z learje-tom zaletel v hercegovsko goro. in zadnjih besedah na črni skrinjici: »Mogli i ja da vozim?« Nepietetno, a politični sloj je bil pač pasivno osovražen. To za nas niso bili ljudje, kot verjetno tudi mi zanje ne. A Živeli smo mimo njih. Poleg Jožekovih so bili najbolj simpatični vici o Stanetu Do-lancu, posebno oni o ogledalu v muzeju, pa splošni vici o socializmu, kot je bil oni nepozabni o vedru in vodi.

Za nas je bil »tovariš Tito« državni bog daleč stran, z ženo, ki je zmagala na tekmovanju v Afriki, ker je pojedla banano počez- Povojni teror je bil skoraj pozabljen, razen v šepetu, kako so ljudje izginjali čez noč, politična struktura nas ni zanimala in skoraj nihče na gimnaziji – razen verjetno »mladih komunistov« -ni, recimo, niti vedel, kdo je predsednik ZSMS ali ZSMJ. Skoraj nikogar ni zanimalo. Res, naš razred je bil menda vseeno edini na Prvi gimnaziji v Mariboru konec sedemdesetih let, ki ni imel nobene črne.

oprostite, rdeče ovce, ker pač nihče ni šel v partijo. V glavnem zato, ker smo imeli srečo – naš prvi razrednik je bil edini dobri matematik na šoli, sedanji poslanec LDS Rudi Moge, in Rudi je bil partijski sekretar na gimnaziji in mu ni bilo treba težiti svojim dijakom, naj gredo v partijo. Potem je šel na tehniško fakulteto, in nasledila ga je zelo mlada sociologinja, ki je bila seveda na dnu partijske lestvice na šoli in ji je najbrž kdo omenil, da bi se res spodobilo, če bi imela tudi ona v svojem razredu kakšnega mladega komunista ali komunistko. To je bil še čas, ko je ravnatelj na šolskih proslavah za 29. november in I. maj slovesno oznanil »in sedaj bodo najboljši med vami sprejeti v Zvezo komunistov« in si nihče ni upal nasmejati, ko je prišel na oder neki večinoma tretjerazreden trop ovčic. Uboga prijazna sociologinja, ki je bila (in še vedno je) poštena punca, čeprav je imela kakšno luknjo v izobrazbi, bolj po krivdi svojih profesorjev kot po svoji, pa je želela predlagati za članstvo v ZK
koga, ki bi si to po njenem res zaslužil, in se je odločila za mojega soseda v klopi, ki je bil predsednik razreda, zelo priljubljen in spoštovan fant, in mene. Revica ni slutila, da je bil Borisov oče nekoč na Golem otoku, mojega pa so nekoč vrgli iz Druge gimnazije, kjer je bil profesor, ker so bili prepričani, da na skrivši hodi v cerkev. Našla si je morda dva najbolj ne-navdušena potencialna člana Zveze komunistov v celotnem razredu, najin problem pa je bil, kako reči ne. In sem vstal in sem rekel, da si ne zaslužim te velike časti in da nisem dovolj zrel za to veliko odgovornost, blablabla, in potem je Boris vstal in rekel nekaj podobnega, in Draga je zaštekala, da nama nekako ni do tega, in si je mislila, pa nič, in sploh ni dala priložnosti onima dvema črnima ovcama v razredu, ki bi si morda res želeli oziroma želela stopiti v Zvezo komunistov, in razred je gimnazijo končal čist. Še več: uspelo nam je, da smo prvi v tedanjem spominu izsilili za dijaka leta našega sošolca, ki je bil po tekmovalnih uspehih najboljši ali drugi najboljši matematik in fizik svoje generacije v Jugoslaviji, odlič-njak in glasbenik Ni pa bil komunist. To je bil boj! In zmagali smo. Sistem je bil že dokaj civiliziran.

Vredno je omeniti, da smo imeli na gimnaziji de facto dvostrankarski sistem, Z mladimi komunisti in m-kudovci, in da smo m-kudovci normalno dominirali sceno. Vredno je tudi omeniti, da sem na gimnazijo sicer prišel z od staršev vsrka-nim strahom pred partijskimi grožnjami, da pa sem že v pnem letniku razumel, da so se časi spremenili, tihi strah pred udbo, tajnopolicijooziroma Državno varnostjo oziroma SDV pa sem srečal šele na univerzi, na biologiji v Ljubljani leta 81 po kosovskih demonstracijah, in kasneje bolj teoretično v študentskem naselju v Rožni dolini, kjer so nekateri stari študenti ocenjevali, da je v vsakem bloku po en špicelj oziroma štipendist, čeprav je bilo ljudem praviloma za te docela vseeno. Je pač država zapravljala denar, pravica, ki smo ji jo priznavali. Za las manj flegme je bilo v mariborskem študentskem naselju, kjer so boljši opazovalci prepričano govorili o precej gostem prisluškovanju, in dosti kasneje sem slišal par res o dš te kanih zgodb. Vseeno pa je za edino res grdo sliko o teh čudnih ljudeh poskrbel udbaš, ki je že v devetdesetih letih na Cerbičevi posilil dijakinjo, bil na sodišču oproščen, dobil odškodnino za suspenz in se je potem prišel zvečer hvalit na študentsko recepcijo Z debelo hranilno knjižico in spomini na prijetno posiljevanje one deklice. In si mu nihče ni upal odrezati jajc. A to je dosti kasnejša zgodba. Na gimnaziji smo živeli v svobodi. In sedaj se vrnimo k Titu.

Tisto zimo, ko je Jožek umiral, so bili seveda prepovedani vsi žurL A bližal se je pust. In v našem razredu je bil Lombi, ki je imel kopije menda
vsaj polovice šolskih ključev s ključem fizikalnega kabineta vred, ki je prehajal skozi generacije in s pomočjo katerega se je večina ljudi samoupravno odločala, kakšno oceno iz fizike bodo imeli, ker so po vsaki šolski nalogi in kontrol ki zvečer zamenjali en kup listov z drugim, na katerem je bilo več pravilnih rešitev, kolikor si jih je pač kdo želel. Profesorica je to seveda vedela, a ji nekako ni bilo mar. Lombi je organiziral tudi urejanje nove velike sobe M-KUDA In tako so ponoči
v gimnazijski kleti, sošolci naredili na gimnaziji predpustni žur.

Nekdo jih je prijavil. Kasneje sicer ni bilo čisto jasno kdo, bile so štiri verzije, ena je krivila neko prenapeto profesorico, druge tri pa tri zelo različne mlade komuniste. Prvi je bil pošten idealist s podeželja, drugi je bil karierist, ki je leta 90 za nekaj časa izplaval kot velik liberalni je bil hedonist, ki je opolnoči prišel z deklico vadit na strelišče za zračne puške, ki je bilo tudi v gimnazijski kleti, pred sobo M-KUDA. Sedaj je velik podjetnik. Bil mi je celo skorajda prijatelj in kasneje smo bili sosedje na Gerbičevi, kjer se je bojda preživljal z razvijanjem porno filmov v domski temnici. Imel je tudi nekaj vloge pri pomladnih letih, le na koncu je poskrbel zase.

Ravnatelju se je verjetno strgalo od strahu, da bo izgubil službo, obenem pa je pametno želel minimizirati sitnosti za šolo in dijake. Odločil je, da dobijo vsi, ki so bili na žuru, ukor ravnatelja, kar bi jim načelno prineslo nižjo oceno iz vedenja. Problem je bil le v tem, da nihče ni’vedel, kdo vse je bil na žuru. Ker je nekdo moral biti, so se ljudje potem samoupravno odločali; ali so bili tam ali ne. Boris, ki je bil tam pet minut, je tako dvignil roko. da je bil tam, in je dobil ukor, kolega, ki smo ga kasneje izsilili za dijaka leta, je bil tam ves večer, pa si zaradi staršev ni mogel privoščiti, da bi dobil ukor, in je bil tiho. Javilo se jih je dovolj, da je bila stvar urejena.

Moj problem je bil, da sem bil predsednik mladine v razredu in sem naivno ponorel nad tem, da.se delijo ukori na pamet in na tone. In sem protestiral in na neki dijaški okrogli mizi nadrl ravnatelja, da so tako sodila Dolfctova Ljudska sodišča, nakar je ravnatelj pametno pobegnil z okrogle mize, mi je pa malo zameril, vendar se ni maščeval, samo na koncu leta mi je povedal, da bi se lahko, ko sem zahteval komisijsko izpraša nje iz fizike, ker se je profesorica odločila, da ji jaz menjujern šolske naloge in ji seveda nisem mogel reči, daj Cveta, ne bluzi jaz sem eden od sedmih, ki si ne menjavamo nalog. Lombi ima ključ, in mi je dala trojko, tako da sem za odliko rabil sklep konference, da mi ni bilo treba delati mature. Sicer pa so me že prejšnjo leto kaznovali, ker zaradi idejne spornosti nisem mogel iti preko dijaške izmenjave v Ameriko. (Dejansko je sicer profesorica angleščine pomagala naprej sinu svoje prijateljice.) Do junija so se tisti ukori pozabili in na koncu sem bil vesel, da mi je bilo zaradi Titove smrti prizanešeno z maturantskim plesom, ki ga tisto leto ni bilo.

Samo Resnik, nekdanji urednik Katedre in Tribune, Maribor

Eksotično mojstrstvo, ki krasi ambient

Eksotično mojstrstvo, ki krasi ambient
Delo, January 26th 2000

Aleš Lombergar izvirno, čeprav po starodavno lepša steklo Okras tudi v sodobnih prostorih – Ignoranca arhitektov

»Ne, nisem umetnik, rokodelec sem. Tega ne pravim zaradi skromnosti. Jedkanje stekla je umetna obrt, resno delo, umetnost nastane po naključju – tudi pri slikarstvu in drugih zvrsteh.«

Aleš Lombergar se je sam, brez učiteljev in vzornikov, z enim samim priročnikom iz leta 1873 dokopal do obvladovanja danes eksotičnega mojstrstva. Eksotičnega, ker oživlja starodavno, skoraj izumrlo obrt in ker je njegova delavnica edina za jedkanje stekla v domovini in še dlje.

Preživljati se z eksotičnim restavratorskim poklicem, o katerem večina ljudi še slišala ni – to pa je »umetnost«. Le malo ljudi ima toliko pretanjen okus, da čuti potrebo po čem tako prefi-njenem. »Trg je majhen, naročil temo primerno malo.« Da, že je razmišljal, da bi vse skupaj pustil. A si zmeraj premisli; preveč dela, učenja, poskusov, znanja in izkušenj je vložil vanj. Na srečo, škoda bi bila velika ne le zaradi izvirnih del redke obrti, ampak tudi za našo narodno dediščino. Je namreč edini Slovenec, ki zna po izvirniku, risbi ali analogiji izdelati kopijo jedkane šipe. Njegove kopije krasijo Slovensko filharmonijo, Mestno hranilnico… in bi tudi hotel Union, če se obnavljavcem ne bi zdela njegova zvestoba izvirniku predraga.

Kadar namreč Aleš Lombergar, izdelovalec jedkanih šip, kot se predstavlja, dela kopijo, strogo in dosledno spoštuje izvirnik: v risbi, postopku in uporabljenem materialu. Edino, po čemer se sme kopija razlikovati od izvirnika, je barva stekla, ker dobi z leti zelenkast odtenek.

Izziv, ki se mu ne da upreti

V ta poklic ga je potegnil verjetno čar novega, neznanega in tuhtanje, kako bi izpeljal kak načrt, kakršnega ni še nikoli. Smisel za risanje ima po dedu. Na sprejemnem izpitu na šoli za arhitekturo ga je profesor, strah in trepet fakultete, po kratkem času poslal iz razreda, češ: je že dobro, kar je narisal. V množičnem študiju ni videl pravega smisla. Le kaj bo Slovenija s tako inflacijo arhitektov? »Najbrž imamo daleč naokoli največ arhitektov na prebivalca,« meni še zdaj.

Ko je oblikovalec Ranko Novak leta 1983 na Malem Lošinju opremljal kavarno v starem meščanskem slogu, ga je vznemirila zamisel, da bi se v to okolje izvrstno podali jedkani kozarci. Ne-dolgo zatem jih je prinesel pokazat. V kavarno sicer niso prišli, »ampak saj je zmeraj fino, da imaš komu kaj podariti«, se smeje Aleš Lombergar.
»Bogato okrašena jedkana stekla velikih oken in vrat, ki so nekdaj ločevala kavarniški mir, zbranost v hramih umetnosti in trgovanje v uglednih lokalih od uličnega vrveža, so soustvarjala opojno občutje idealne podobe meščanskega sveta. Bila so nepogrešljivi statusni simbol in del meščanovega okolja v času, ko je zlata doba meščanstva izzvenela v labodjem spevu, preden se je stari svet dokončno razsul,« je zapisal Aleš Lombergar. Prvi cilj kamnov nezadovoljnih množic so bile zmeraj šipe, za katerimi se je zdel tistim s ceste svet znotraj, za šipami, še bolj nedostopen. Temu se Ljubljana ni mogla izogniti, prihranjene pa so ji bile strahote rušilnih bomb, ki so med vojno razbile stekleno bogastvo evropskih prestolnic. Zato v Mariboru ni več skoraj nobene, Ljubljana pa jih ima, če malo pretiravamo, toliko, kot vse evropske prestolnice skupaj, četudi sama nikoli ni imela svoje delavnice.

Vandalizem in slab odnos stroke

Več kot prva in druga svetovna vojna jih je uničil vandalizem in malomaren odnos do dediščine. Številne so se še ohranile v hišah nekdanjih premožnikov in industrialcev, kjer zdaj živijo socialno ogroženi, ljudje s čisto drugačnimi skrbmi, kot je varovanje jedkanega okrasja na hodnikih, po katerih vsak dan hodijo.
»Teže kot nerazumevanje ne-vednežev je razumeti arhitekte, ki so brez vsakega občutka za tisti del dediščine, ki ga je ustvarilo meščanstvo 19. stoletja, nasilno preurejali historične ambien-te v modernističnem duhu,« pravi Aleš Lombergar.

Ne glede na to pa ima Ljubljana še vedno toliko vrhunskih or-namentiranih jedkanih stekel, da bi jih bilo nujno popisati, popraviti, obvarovati ali shraniti v muzej. Ohranjene so na palači Narodne galerije in Narodnega muzeja, opera jih ima kakih 50, manjkajoče, ki jih je prav toliko, bodo nadomestili šele čez pet let. Videti jih je mogoče v prvem nadstropju Mestne hranilnice, Slovenske filharmonije (kopije, izdelki Aleša Lombergarja).

Edina še cela, tri krat tri metre velika jedkana šipa v Centro-merkurju, pa je kljub dolgoletnemu opozarjanju Aleša Lombergarja še zmeraj skrita očem.
V drugo je med novoletno norijo priletela steklenica penine in razbila zunanje steklo in jedkano notranje. Aleš Lombergar si je izprosil črepinje, še preden so jih vrgli stran. Po njih lahko izdela repliko, fotodokumentacije namreč ni.

Najdragocenejše jedkane šipe, edinstvene na svetu, so krasile hotel Union, žal pa so se pri izdelavi kopij odločili za ponaredke v emajlu.

V senci pomembnejših vitražev

Z vjedkanimi ornamenti in figurami okrašene šipe so začeli vgrajevati v posvetne stavbe po prihodu železnice sredi prejšnjega stoletja. Z njo je prišel nov kapital, prodrl je historicizem, čas, ki ga je bilo strah praznega prostora in je krasil tako notranjščino kot zunanjščino meščanskih svetišč. Medtem ko so cerkve po tradiciji zmeraj krasili z vitraži, so se jedkana stekla, ki odstirajo pogled, kot zahteva barok, podala mogočnim javnim stavbam, iz katerih je meščanstvo upravljalo svet. Manjkati niso smela niti tam, kjer je meščan živel v krogu svoje družine.

Slikanje na steklo in izdelovanje vitražev je precej starejše (od 9. stoletja) od jedkanja stekla. Jedkanje se je uveljavilo šele v zadnjih desetletjih preteklega stoletja in doživelo razcvet na prelomu 19. v 20. stoletje. Prvemu se je ta postopek posrečil mojstru Heinrichu Schwand-hardtu pred dobrimi tremi stoletji, ohranil se je le en njegov izdelek: drobna okrogla steklena ploščica z napisom, ki jo hrani Nemški narodni muzej v Niirn-bergu. A recept za pridobivanje jedke tekočine je utonil v pozabo in v začetku 18. stoletja ga je po naključju spet odkril nemški kemik Cari Wilhelm Scheele, ki mu je fluorofodik iz žveplene kisline na zdrobljenem jedavcu čez noč razjedel očala.

Jedkanje stekla je doživelo kratko, a plodno zlato dobo konec 19. stoletja, ko so z njimi v nekaj desetletjih okrasili tako rekoč vse nove zgradbe evropskih mest. Sprva stroge geometrične ornamente so na začetku tega stoletja zamenjale lahko-tnejše podobe findesiéclovskih lepotic in značilno secesijski cvetlični motivi.
Največ delavnic za jedkanje stekla se je ohranilo v Angliji, kjer jedkanje šip velikokrat kombinirajo z brušenjem {brilliant cut). Okrasje iz jedkanega stekla je zelo priljubljeno v ZDA, kjer silno lepe reči izdelujejo na preprost način, takšnega, kakršnega uporabljajo v Evropi, pa ne poznajo. Nemške delavnice so zaradi izjemno stroge naravovarstvene zakonodaje, ki ne razlikuje med velikimi in majhnimi porabniki, vse po vrsti zaprli.

Studio za oblikovanje jedkanih stekel Aleša Lombergarja v Ljubljani je torej prva in edina delavnica za jedkanje šip, ki je kdaj delovala na Slovenskem.

Mokro delo

Izvirne jedkanice Slovenske filharmonije so bile-narejene v treh stopnjah motnosti, zato je bilo pri izdelavi kopij potrebnih več mask. Za masko ni naprodaj nobenih že pripravljenih izdelkov, saj je trg premajhen. Zato še vedno sam pripravlja mešanico iz naravnih smol: bitumnov, smol iglavcev, čebeljega voska, terpentina in macesnovega ter-pentina, ki preprečuje, da bi se masa posušila. Potrpežljivo je preskusil zavajajoče stare recepte, neuporabne za površneže, in jih izboljšal. Jedka z razredčeno fluorovodikovo kislino, z dodajanjem soli pa nadzoruje krista-lizacijo, s katero nastaja motnost. Po jedkanju kislino nevtralizira z apnom in odstrani, smole umije z lugi in terpentini.

Že po tem lahko sklepamo, da jedkanje stekla ni primerno za hobi. Aleš Lombergar je v polni bojni opremi s plinsko masko čez ves obraz, zaščitno obleko, debelimi rokavicami, raje dvema paroma kot enim, in škornji videti kot tisti nesrečneži, ki so v Černobilu merili radioaktivnost.

Poleg zaščitne obleke je potrebno veliko znanja in zračen prostor, saj gre za delo s tekočinami, kislino. Če si pazljiv in osredotočen, se ne more zgoditi nič hudega.«
Jedkano steklo v sodobnem stanovanju?

Jedkane šipe poznamo po oknih, a pristajajo tudi v stanovanja. Današnja arhitektura, ki ni več tako obrnjena navzven, ampak navznoter, najraje vgrajuje jedkane šipe kot predelne stene med dnevnim prostorom in hodnikom, torej na prehodu med zunanjostjo in notranjostjo, tam, kjer želimo očarati. Jedkani okras je prvo, kar vidimo, ko vstopimo v hišo. Na takem kraju, med hodnikom in sprejemni-co vile lastnika tovarne Flototto blizu Hannovra, stoji doslej najdražje naročilo Aleša Lombergarja. Vanjo je vjedkal podobo te stavbe.

Veliko delo je bil tudi 50 metrov dolgi friz, ki lepša blagajne za žetone in kovance, torej srce igralnice v največji evropski igralnici v avstrijskem Badnu pri Dunaju. Njegove jedkanice krasijo še tri ladje, med katerimi je najlepša in najbolj zahtevna steklena ograja v restavraciji na ladji Cristal Symphony družbe P&O.

Zaljubljen v stare hiše

Zvestoba izvirniku, neutrudno proučevanje starih postopkov, odlikuje tudi njegov odnos do hiš. »Stara arhitektura iz časa, ko arhitektov še niso šolali, mi je bolj pri srcu, ker je spontana. To kaže mična nepravilnost oblik. Sam ima tako prikupno majhno staro stanovanje z majhnimi okni in trebušastimi stenami, ki zbujajo čisto drugačne občutke kot v bloku. To je treba pri obnavljanju starih stavb spoštovati. Alešu Lombergarju, ki ta čas obnavlja renesančni omet v eni izmed starih stavb na Židovski ulici, pa gre zahvala za domiselno rešitev strehe z devetnajstimi, gosto posejanimi frča-dami na Trubarjevi 50 , kjer se pločevine sploh ne vidi. Da ne omenjamo zasteklitve kupole na stolnici, ki je pravi izum – nepa-tentiran, ker ni bilo denarja. To je bila šipa s posebno lastnostjo: odbija svetlobo navzgor in navzdol, zaradi česar so zdaj freske lepo vidne, medtem ko so bile prej v mraku vitražev, popackanih z golobjimi iztrebki.

Alenka Zgonik

——————-

Kot madež na lepem obrazu – Velik napredek bi bil že, če bi trgovci nehali lepiti razna obvestila, obratovalni čas in podobno na te prelepe preostanke narodne dediščine. Tako je tudi na vhodu v ljubljansko picerijo Napoli, nekoč javno kopel na Ajdovem zrnu sredi Ljubljane.

Steklo na finski ladji, narejeni v Splitu – Prav za predelne stene njene restavracije sije Aleš Lombergar izmislil posebno tehniko zla-tenja jedkanega stekla, ki daje vtis razkošja in s pozlato opozarja nase, da steklene ograje preprosto ni mogoče spregledati. Za patentiranje te lepote pa ni bilo denarja … Človek bi mislil, da so za jedkanje potrebne posebno spretne roke. A ni tako, pravi Aleš Lombergar. »Vse je v glavi, roke so samo orodje, ki ga vodi glava. Potrebna pa je kar največja zbranost. Že najmanjša napaka in steklo gre v škart.«

Šipe z ujedkanim okrasjem

Šipe z ujedkanim okrasjem
Dnevnik, October 2nd 1997

Pogovor z Alešem Lombergarjem o starem obrtnem znanju jedkanja stekla
Dragocena krhka dediščina – med najlepšimi so šipe z Grand Hotela Union

Z Alešem Lombergarjem smo se pogovarjali o posebnem izseku letošnji Dnevov evropske kulturne dediščine, prelepih se-cesijskih steklih, ki jih je v našem glavnem mestu mogoče občudovati na nekaterih palačah iz tistega časa. V Narodnem muzeju so pripravili razstavo Okrasna stekla hotela Union v Ljubljani, v Spomeniško-varstvenem centru na Salendrovi 4 pa je naš sogovornik pripravil razstavo o obnovi stekel s portala Slovenske filharmonije.

Z obdelavo stekla se ukvarja že deset let, predmet njegovega posebnega zanimanja pa so prav zahtevne tehnike jedkanja na steklo. Gre za obujanje mojstrskega znanja, ki je — kot pravi – izumrlo nekako skupaj s sece-sijskim slogom krašenja, za tisto področje umetne obrti, ki mu zunaj pravijo »arts and crafts« in zahteva poleg tehnološkega znanja tudi precej občutka za lepo.

Menda ste eden redkih poznavalcev te starodavne tehnologije v širšem evropskem prostoru. Od kje pa vam to znanje?
»Tehnika jedkanje stekla izvira iz baroka, iznašli so jo v Ntirnbergu, vendar je orna-mentiranje šip s tehniko jedkanja zacvetelo šele od srede 19. stoletja dalje, zatonilo pa nekako po prvi svetovni vojni. Kolikor je meni znano, se s tem danes ukvarja zelo malo ljudi, poznam še kolega steklarja na Dunaju, vem za podjetje v Švici. V Nemčiji ni več tega znanja, ne poznam pa razmer v drugih državah.
Mene je v to potegnil preprost vzdih, ki sem ga nekoč zaslišal pri arhitektih v Studiu Znak: kako imenitno bi bilo, če bi kdo še znal kvalitetno obdelati prozorno šipo z jedkanjem. Zame je bil to pravi izziv. Dovolj sem samotarja, da imam rad stvari, kjer ni konkurence – v arhitekturi me je ravno
dejstvo, da je arhitektov na glavo prebivalca v Sloveniji že preveč, zelo motilo. Začel sem torej brskati po starih knjigah, poiskal literaturo, in čeprav sem imel nekoč v gimnaziji kemijo komaj dve, začel s praktičnimi poizkusi in se učil tako rekoč na lastnih napakah.«

Je obdelava šip zgolj kemijski, tehnološki problem?
»Je, to je kemičnografični postopek, ki bazira na flourvodikovi kislini, ki topi steklo. Motnost dosegamo z različno nasičenostjo raztopine za jedkanje, ta sproti topi steklo in se nazaj kristalizira. Treba je biti natančen in previden, to delo ni za vsakogar. Tehnik jedkanja je veliko, jaz jih obvladam mogoče kakih 17. Zanimivo pa je, da se v dunajskih delavnicah pri prenašanju iz roda v rod, znanje ni ohranilo.Veliko novega ni, ta postopek se uporablja še pri izdelavi čipov. Jedkana stekla je tudi mnogo lažje očistiti kot peskana. Zahteven posel pač.«

Pa je kaj zanimanja za prenovo ali nadomeščanje secesijskih jedkanih šip?
»Moje stranke so večinoma tujci, delal sem jedkana stekla za ladijsko opremo, lepo izkušnjo sem imel z naročilom za kazino v Badnu pri Dunaju, ki ga kolega z Dunaja ni zmogel, nekaj je še zasebnih naročil. Upam, da bo takih naročil pri nas več, čeprav smo najugodnejši čas že zamudili. Stekla so krhka zadeva.
Zelo sem bil vesel naročila za obnovo secesijskih stekel na Slovenski filharmoniji, z drugo fazo obnove se ukvarjam zadnje leto. O tem je govorila tudi moja razstava v Spomeniško varstvenem centru. Lepo je že obnovljena Mestna hranilnica na Čopovi, poznam pa še veliko palač po Ljubljani, kjer bi bilo to potrebno. Ljubljana je imela srečo, da med vojno ni bilo toliko stolčenega kot drugje, denimo v Avstriji ali Nemčiji. Resno pa žal nihče ne spremlja ali dokumentira teh stekel, vem da ima Mestni muzej nekaj šip iz Mavrice, dve iz Filipovega dvorca, dosti tega je zdaj v zasebnih rokah. Treba bi bilo narediti popis in dokumentacijo na republiški ravni.«

Kakšna pa bo usoda čudovitih jedkanih šip z unionskega hotela, ki so na ogled v Narodnem muzeju?
»Tega vam jaz ne vem povedati, želja stroke je, da zbirka pride v muzej. Hotel Union so v preteklosti dostikrat prenavljali, s stekli pa nihče ni ravnal z občutkom. Grand hotel Union s svojim v šipe ujedkanim okrasjem tako odstopa od vseh drugih stavb v Ljubljani, da zagotovo zasluži posebno pozornost. Stekla je arhitekt Vancaš naročil v Rehtval-dovi delavnici v Plznu na Češkem. Razkošna so stekla na vhodih z ulice, motivi so jedkani na brezbarvno steklo, tisti iz hotelske avle in na osrednjem stopnišču pa so jedkani na prevlečene šipe z bar\Tiim steklom. Menim, da gre za vrhunec ornamentiranega jedkane-ga stekla v evropskem ali celo svetovnem merilu. Vancaš je očitno spremljal ponudbo češke umetne obrti in izbral najboljše, kar je bilo moč dobiti.«

IRENA BREJC

Mojster v jedkanju stekla in še čem

Kastor in poluks
Jana, March 20th 2001

Drugorojenec. Letnik 1962. Po končani prvi gimnaziji je, tako kot brat, zapustil Maribor in šel študirat v Ljubljano. Najprej na arhitekturo. Njegovi spre-jemci so danes že legendarni. Profesor Janez Suhadolc je bil namreč tako navdušen nad njegovim risanim izdelkom, da ga je po petih minutah »tipanja« poslal iz kabineta. Po poldrugem letu mu je postalo dovolj. Morda tudi zaradi tega, ker si na arhitekturi moral biti »priden«, za inovativnost pa jim menda ni bilo. Tako se je od stavbe na Zoisovi poslovil z retoričnim vprašanjem, češ ali Slovenija res potrebuje sto dvajset arhitektov na leto.

Prepisal se je na visoko šolo za oblikovanje. Vendar je tudi ta študij, ker je bil v tistem času preživahne narave, opustil. Je pa prepričan samouk. Misli, da se človek lahko vsega nauči iz knjig. Knjige so po njegovem najboljše učiteljice: »A ni bolje, da te učijo vrhunski mojstri, čeprav samo iz knjig, kot pa v živo povprečen človek?« Kar zadeva »povprečnost«, je nekaj izkusil tudi na Dunaju, ko je v mojstrovi delavnici doumel, da se tam pravzaprav nima česa naučiti. Zato tudi razume, zakaj so recepti v starih mojstrskih knjigah namerno napisani napačno, da izločijo vse tiste, ki nimajo

dovolj potrpljenja in ljubezni, da bi jedkali steklo. Vendar ugotavlja, da Slovenci nimajo prav dobrega občutka za umetnost (čeprav sam pravi, da ni umetnik, temveč rokodelec), za jedkano steklo. To je opazil takrat, ko je, navdušen nad svojim prvim večjim izdelkom, stražil pred filharmonijo in po nekaj dneh žalosten ugotovil, da so njegovo mojstrovino opazili šele češki turisti. Tudi to, da so stara jedkana stekla Tiskarne ljudske pravice, takrat ko so začeli graditi novo pravno fakulteto, nezaščitena odložili kar na gradbišče, mu ni bilo pogodu. Od enajstih jih je ostalo samo šest.

Toda zakaj gaje pritegnilo ravno jedkanje stekla? »Ker je enobarva tehnika.« Pravi namreč, da ni kolorist. In druga stvar je, da je rad vedno prvi. Značajska poteza. Že v gimnaziji je imel poseben status. Privilegiran status »gospodarja hiše«, zato je lahko nadziral pleskanja in druga hišna opravila, in tudi ko je zamakala streha, se je tajnica obrnila nanj.

Veliko pa mu pomeni tudi ukvarjanje s hrano. Eno od bistvenih stvari. Zato veliko prostega časa posveča študiju povezav med hrano, zdravjem in počutjem. Tudi pri njem, tako kot pri bratu, se stene šibijo pod policami knjig. V študijski sobi je ena zabasana s knjigami o steklu, druga s tistimi o prehrani. Še vedno pa mu nekaj premaknejo v prsih stare hiše. Po naročilu jih obnavlja. In tudi v tem je mojster. Še ena značajska poteza.

Secesijska stekla so rešena

Secesijska stekla so rešena
Dnevnik, February 20th 1999

LJUBLJANA, 20. – Dnevniku je včeraj tik pred zdajci uspelo pred pogubo rešiti znamenita in zelo dragocena secesijska stekla, ki so dolga desetletja krasila okna stavbe Tiskarne Ljudska pravica. Pri obnovi tiskarne, kamor se bo preselila Pravna fakulteta, so namreč gradbinci in tisti, ki so zadolženi za varovanje naravne in kulturne dediščine, na ta stekla preprosto pozabili. Toda v sodelovanju s strokovnjakom Alešem Lombergarjem, ki ima v prestolnici studio za jedkanje stekla, nam je uspelo doseči, da šest okrasnih secesijskih stekel ne bo romalo na deponijo gradbenega materiala, ampak v depo Mestnega muzeja. (sr/foto: Bojan Velikonja)

Aleš Lombergar – Evidenca

Aleš Lombergar (Naši razgledi)
Delo, September 17th 1997

V veži Črnomaljske palače, ene najstarejših Ijubljanskih hiš, iz čistega veselja nadzira zidarje in jih uči, kako naj omečejo stene tako, kot so to delali v XVIII. stoletju. Shranjene ima najstarejše načrte te hiše, prepise iz urbarja, sezname najemnikov — vse, kar je lahko, našel v arhivu. Hiše so njegova strast. V gimnaziji — Prvi gimnaziji Maribor —, v eni tistih generacijski so jih spustili z vajeti, ga je ravnatelj poklical v pisarno, mu rekel, da bodo pleskali hodnike in če bi hotel izbrati barve. In jih je, pa še stare stole iz kina so privlekli na hodnike. V gimnaziji je imel neuraden status gospodarja hiše. Tajnica ga je klicala, kadar je zamakala streha. To je to. Hiše ima rad.

Morda zato ni končal študija arhitekture, ki ga je začel tako, da ga je Janez Suhadolc na sprejemnih izpitih po petih minutah nagnal iz predavalnice, ker je bil že zadovoljen s tem, kar je narisal. Po dveh letih in pol ni bil več tako navdušen nad arhitekturo, akademsko zatohlostjo in nekreativnostjo — šel je na Visoko šolo za oblikovanje. Bilo je še huje.. Odločil se je, da bo začel na svoje. Najprej se je lotil grafične priprave za tisk. Delal je za Studio Znak in tega in onega, danes slavnega oblikovalca. Potem je Ranko Novak opremljal malo kavarno na Malem Lošinju. V večerni debati je čisto neopazno padla ideja, da bi bilo mogoče fino, če bi kdo naredil jedkane kozarce. Bil je tiho in šel. Čez štirinajst dni je prinesel svoj prvi jedkani kozarec. Vedno je verjel, da se bo v življenju ukvarjal z bistvenimi stvarmi, pa se mu je v tistem hipu zazdelo, da je jedkanje stekla to, kar je vedno želel delati, čeprav večina ljudi jedkanih šip niti ne opazi.

Učil se je iz knjig. Je eden tistih, ki verjame, da v knjigah vse piše, samo najti moraš tisto, kar iščeš. Prva in zanj usodna knjiga o jedkanju, ki jo je našel, je bila v ponatisu izdana leta 1928, a je v knjižnici ostala nedotaknjena, z nerazrezanimi polarni. Recepti v starih mojstrskih knjigah so namerno napisani napačno, da izločijo vse tiste, ki nimajo dovolj potrpljenja in ljubezni, da bi jedkali steklo. Šele po šestih letih jedkanja je šel prvič v drugo delavnico, na Dunaj, in kmalu ugotovil, da se tam pač ne bo več prav veliko naučil.

Čeprav je ni stvari pri jedkanju, ki je ne bi znal, bi rad šel na študijski ogled delavnic v Angliji, kjer se je tradicija jedkanega stekla ohranila s kulturo pubov. V Srednji Evropi je po prvi vojni jedkanje stekla propadlo. Med drugo vojno je bilo veliko stekef uničenih. V Ljubljani pa jih je baje toliko kot v vseh evropskih mestih skupaj ne: v Filharmoniji, Unionu, Mestni hranilnici, Centromerkurju — kjer jih skrivajo za ceneno zaveso —, po hišah nekdanjih premožnikov in industrialcev. Počasi obnavlja stara stekla in se bori, da bi bil ohranjen tudi ta. del kulturne dediščine.

Na vhodu v Slovensko filhamonijo so bila štiri ohranjena, eno — razbito ob nemirih leta 1908, ko je med protestniki marširal tudi njegov ded (morda je ravno on vrgel kamen v tisto jedkano steklo) — pa je na novo izdelal sam. Imel je tudi nekaj naročilza nova stekla: za restavracije treh finskih ladij, za blagajne v igralnici Baden pri Dunaju, za stanovanjske hiše v severni Nemčiji, lokale in trgovine v Sloveniji.

Najljubše mu je, če ima dovolj malo dela, da ima veliko prostega časa, ki je posvečen študiju povezav med hrano, zdravjem in počutjem. V študijski sobi ima na. eni strani knjige o steklu, na drugi pa knjige o prehrani. Če je po dedu nasledil ljubezen do umetne obrti in risanja, je po stari mami pobral idejo, daje prehranjevanje nekaj študioznega. Imela je knjige iz dvajsetih let o vegetarijanski in presni prehrani, ki jih je z zanimanjem prebiral. Tu in tam mu uspeš hrano ozdraviti prijatelja. Ob tem je bolj zadovoljen, kakor če proda veliko jedkano steklo.. Žal mu je, da se s tem ne ukvarja profesionalno — z eno bistvenih stvari v življenju.

Mateja Hrastar

Slovenian Philharmonic (Slovenska filharmonija)

Slovenian Cultural Trails
Slovenia Weekly, July 6th 1999

Slovenian Philharmonic (Slovenska filharmonija) Ljubljana, Kongresni trg 10

The Philharmonic has an important place in Slovenian cultural history. On the site of the present building, there used to be a theatre (later destroyed in a fire), in which the first theatre performance in the Slovenian language was staged back in 1789.

Since the establishment of Academia Philharmonicorum in 1701, which later became the Philharmonic Society and then the Slovenian
Philharmonic, this has been the working place of the most famous local, and many important foreign, musicians, including honorary members of the Academia. The existing Philharmonic building was constructed in 1881-82 according to the plans of Greek architect Adolf Wagner.

The historical building, outstanding mostly due to its location at the lower part of the Congress Square (Kongresni trg) opposite the Ursu-line Church and next to the mighty University, is adorned by beautifully etched glass panels set into the entrance doors, which were playfully used at the end of the last and beginning of this century by architects to decorate public and wealthy private houses. Copies of the original glass panels, safely kept elsewhere.

Close up of one of the etched glass panels set into the entrance doors were made using the original technique by Aleš Lombergar, who also restored the massive larch doors and original metal parts immediately prior to President Clinton’s visit to Ljubljana.

During earlier efforts made to arrange Ljubljanica bank and access points to it, the rear of the building was designed by the famous Ljubljana architect Jože Plečnik.
Source: Ministry of Culture, Cultural Heritage Office of the Republic of Slovenia Photo: Gregor Pohleven