Aleš Lombergar

Danica Simšič in Knez Albert

Danica Simšič in Knez Albert

Županja Danica Simšič je ob obisku Kneza Alberta visokemu gostu po vpisu v Zlato knjigo Mesta Ljubljana podarila upodobitev na jedkanem steklu Aleša Lombergarja Valvazorjev grb Ljubljane. Čeprav je bil po poklicu vojak, je Valvazor večino svojega življenja zapisal znanosti, zbirateljstvu in proučevanju Kranjske, osrednjega dela današnje Slovenije. Valvazorja je jezilo, da ljudje po svetu tako malo vedo o njegovi domovini, kjer je bilo (in je seveda še) toliko naravnih čudes, vrednih ogleda.

Županja pa je od kneza Alberta prejela knjigo o Monaški kneževini, porcelanasti okrasni krožnik in posebno Knezovo medaljo, ki je bila izdelana ob njegovem ustoličenju leta 2005.

Povezanost vsebine in oblike

Povezanost vsebine in oblike

Aleš Lombergar se edini v Sloveniji ukvarja z jedkanjem stekla. Ta umetna obrt, kije v Evropi tako rekoč že izumrla, zahteva poznavanje zapletenih kemijskih procesov in tudi obvladanje historičnih ornamentov ter modernega oblikovanja. Studio za jedkanje stekla Lombergarje opremil zasebno vilo lastnika nemške tovarne pohištva Flototto v bližini Hannovra, ljubljansko Stolnico sv. Nikolaja, Mestno hranilnico ljubljansko, portal Slovenske filharmonije v Ljubljani, luksuzno ameriško križarko Crystal symphony, največjo igralnico v Evropi Casino Baden pri Dunaju in izložbo ter vhod lekarne v Mariboru. 1 Studiu za jedkanje stekla se lotijo tudi najzahtevnejših nalog. S sedemnajstimi različnimi tehnikami jedkanja stekla, z briljantnim rezom, ploskim in reliefnim peskanjem v kombinaciji s tehnološkimi postopki laminiranja, zvijanja, kaljenja alifusinga obdelajo vse vrste stekla. S ponosom Vam pokažejo zahtevno jedkanje na laminiranem steklu izložbe lekarne v Mariboru, na drugi strani pa droben, bogato ornamentiran monogram, ujedkan na družinskem steklenem servisu.

Slovenci očarali Arabce

Slovenci očarali Arabce
Nedelo / 27.11.2005

Slovenija je postaja pretesna za podjetja, ki delujejo na področju gradbeništva, zato so se najbolj drzni za poslom že začeli ozirati čez naše meje. Še dlje v svet pa bi radi prodrli iskrivi mladi poslovneži s Krasa, združeni pod blagovno znamko Alukomen, ki svojo priložnost vidijo v arabskih državah, kjer je kupna moč čedalje večja, s tem pa cveti tudi gradbeništvo. Za začetek so se predstavili na največjem sejmu gradbena opreme na arabskih tleh The big 5 v mondenem Dubaju, kamor sta direktor Alukomen Oprema Alen Tibijaš in njegov komercialni direktor Ervin Cigon s seboj povabila tudi edinega Slovenca, ki se ukvarja z jedkanjem stekla, Aleša Lombergarja. Posebno pozornost Arabcev so pritegnila jedkana steklena vrata, vpeta v aluminjast podboj, ki jih je mojster Lombergar na koncu še pozlatil. Kako uspešna je bila njihova pot, se bo pokazalo že januarja, ko bo o prodornih Slovencih izšel velik članek v najpomembnejšem časopisu za notranjo opremo na arabskih tleh Gulf interiors.

Aleš Lombergar

Aleš Lombergar
Atelje / September-October 2005

Z Alešem sva se srečala v njegovi delavnici nekega septembrskega večera. Od bližnje kavarne na prostem je skozi kletno okno diskretno priplaval melodični jazz Mesto je utripalo v večernem vrvežu. Zdelo se mi je, da sva sredi ceste in v varnem skrivališču hkrati.

Danes si tesno povezan s steklom, zanima pa te še marsikaj in marsičesa si se v življenju tudi lotil …
Steklo je material, dejavnost, s katero se identificiram. V zvezi s steklom me ljudje poznajo, z njim se pojavljam v medijih. Sicer pa rokujem z različnimi materiali, večinoma kot restavrator, in navadno zgrabim probleme takrat, ko jih drugi ne znajo rešiti ali se preprosto premalo poglobijo vanje.

Kako bi opredelil svoje delo, svoj status? Je to oblikovanje stekla, je rokodelstvo, umetnost? Dizajner zveni mikavno, morda kar modno, je pa precej ohlapen pojem. V okrilje umetnosti se bolj ali manj uspešno zateka vse preveč bleferjev. Rokodelec v naši družbi ni uvrščen posebno visoko, zveni kar nekam arhaično. Kaj praviš? Rokodelstvo se samodejno povezuje z domačo obrtjo, s pletarstvom, z nekimi bolj ali manj kmečkimi deli, ki so jih ljudje opravljali takrat, ko zunaj na polju, v gozdu ni bilo kaj početi. Celo termin umetne obrti pri nas nima moči, ki bi jo človek pričakoval. Velik del moje dejavnosti lahko vzameš kot umetno obrt, sicer pa bi bil najboljši opis mojega dela: strokovnjak za krasilne (dekorativne) tehnike. O nazivu sem se na dolgo in široko pogovarjal z raznimi ljudmi. Zadnjič mi je nekdo rekel, da bi to, kar delam, najbolj korektno označil opis: izvedenec za historične krasilne tehnike (na steklu). Naziv je presneto dolg, mislim pa, da je res pravšnji. Nikakor ne bi hotel biti umetnik ali oblikovalec stekla.

Kako in kdaj si se usodno srečal s steklom, natančneje z jedkanjem stekla? Gre za zahtevno tehniko, ki utegne biti tudi nevarna. Nedvomno človeku v delavnici ni prav nič prijazna.
Tega je že dolgo. Steklo se je pojavilo v moji delavnici leta 1983. Takrat sem se veliko ukvarjal z grafično pripravo za tisk, imel sem tudi nekaj opreme, orodja, pa je od nekod prišla pobuda, naj bi se izjedkala neka šipa. Jedkanja sem se torej lotil bolj kakor ne po naključju, potem pa sem se zapisal tej panogi. Gre za dejavnost, ki jo je treba jemati zelo resno in odgovorno, ker je že kemično tako nevarna, da si ne moreš privoščiti površnosti in malomarnosti, sicer se lahko trajno poškoduješ. V začetku sicer nisem mislil toliko na nevarnost, kolikor me je pritegnilo raziskovanje tehnike. Imel sem neko predznanje in tudi zaščititi sem se znal, a tehnika je tako stara, napol izumrla, da nimamo nobenih neposrednih navodil, in pogosto na novo orješ ledino glede dela, pa tudi samega varovanja.

Odkod znanje, ki je potrebno za tovrstno obdelovanje stekla?
Že v gimnazijskih letih sem se zapletel v grafiko in to sem nadaljeval in izpopolnjeval. Jedkanje stekla je prav tako grafična tehnika. Ob srečanju z njo torej nisem bil popoln analfabet. Neke stvari so mi bile že domače, vedel sem, katere stare, preizkušene metode velja uporabiti in katere posodobiti. O vsaki stroki obstaja na svetu mnogo literature, treba pa si je vzeti veliko časa, da potrebno literaturo najdemo, da sploh izvemo zanjo. In potem se študij šele začne. Za vse navedeno gre toliko časa, da te mora vsa stvar zares pritegniti, da se uka lotiš in vztrajaš. Materiale in tehniko moraš zares dobro spoznati, da tvoje delo sploh lahko postane kreativno.

Tvoj poklic je v našem prostoru precej eksotičen. Kako je s tem v Evropi in širše po svetu?
V Evropi vem za dvajset izvedencev, ki se povsem poklicno ukvarjajo z jedkanjem stekla, največ v Angliji. Osebno jih poznam pet. Stroka ni povsem izumrla, oživila se pa nemara tudi ne bo. Prezapletena je za današnji čas, vrednote :n filozofijo. Obstaja sicer nekaj tovarn, a te okrasje jedkajo tako rekoč na metre in to je nekaj povsem drugega. Manjše, eksperimentalne delavnice, kakršna je tale moja, so redke, kakor rečeno, nas je kakih dvajset in v prihodnosti bo ta številka verjetno le še padala. Najbližjega “soseda” imam na Dunaju.

Kakšni so tvoji naročniki? Glede na zahtevnost tehnike in naporno delo morajo biti tvoji izdelki cenovno dostopni petičnejšim strankam.
Mino težko je dobiti naročilo. Redka so, pa tudi prave *;upne moči ni pri nas. K skromnosti tega trga pripomore J tudi pomanjkanje meščanske kulture. In prav jedkano steklo je zelo meščanski atribut. Mojstrsko delo se ne ceni. Za primerjavo naj povem, da je slabo krašena Šipa, obdelana s tretjerazrednim peskanjem, le petkrat cenejša od vrhunske jedkane šipe, z njo pa je petdesetkrat manj dela. Ne bom trdil, da je petdesetkrat slabša in manj učinkovita/zagotovo pa ne premore tiste finese.

Tvojo delavnico preveva posebno, kar nekoliko zarotniško ozračje. Kletni prostori v strogem središču mesta, kamor ne seže pogled mimoidočih, toliko bolj pa je v njem slišati mestni vrvež, promet, hrup motorjev, koraki pešcev, ki hitijo ali se komaj premikajo …
Do tegale bunkerja sem prišel, ko so se prebivalci hiše odločili za priklop na toplarno in se je sprostila kurilnica s skladiščem za premog. Sediva torej v nekdanji kurilnici. To so krasni prostori, suhi, v najstrožjem središču mesta. Zelo sem zadovoljen. Zaradi lokacije pride včasih do težav, ko je treba dostaviti kakšno večje steklo, a je nikakor ne bi zamenjal. Ustreza mi, da sem ves čas sredi dogajanja, hkrati pa mi je treba le stopiti z ulice in pridem v svoj svet, kjer lahko nemoteno delam. To je intimen prostor; sem nikoli ne povabim nikogar na poslovni sestanek, občasno vstopi kakšen prijatelj, sicer pa sem tukaj sam.

In kaj ravnokar pripravljaš?
Ta hip so na mizi stekla, ki bodo razstavljena na velikem, sicer gradbenem sejmu v Dubaju konec novembra letos. Zelja razstavljati nekje v arabskem svetu je tako stara kakor moji prvi vzorci z arabeskami — torej kakih dvajset let. Takrat sem to poskušal v sodelovanju s Smeltom, a žal iz vsega skupaj ni bilo nič. Zdaj to sicer ne bo moja osebna razstava, bodo pa moja stekla razstavni eksponati na sejmu. Odločil sem se, da bom naredil nekaj, kar je ta hip “špica” mojega ustvarjanja. Delam tako rekoč na meji svojih zmožnosti in zato občasno naletim na težave. Seveda bodo stekla narejena, upam, da bodo imela ugoden odziv, morda tudi s kakšnim naročilom..

Intervju in fotografije: Andrej Blatnik

Vrata v čudežno deželo

Vrata v čudežno deželo
Jana / 3.1.2005

Le česa bi si petični Dubajci, znani kot ljubitelji razkošja in blišča, željni pozornosti in občudovanja, ob poplavi luksuza, prestižnih zahodnih izdelkov ter arhitekturnih mojstrovinah sploh še lahko želeli? Kaj ponuditi nekomu, ki ima tako rekoč že vse? Morda nekaj, česar nima nihče drug in je številčno strogo Dmejeno: na primer vrata, okrašena z unikatnim jedkanim steklom, kakršna je na največjem sejmu gradbeništva v islamskem svetu Big 5 osuplim Arabcem predstavil Aleš Lombergar.

Pri tem je treba vedeti, da je danes Aleš Lombergar eden izmed petih ljudi v Evropi, ki nadaljujejo starodavno obrt, jedkanje stekla, ki izvira iz 17. stoletja, vrhunec pa je dosegla v drugi polovici 19. stoletja. Dekoracije nastajajo s kislinami, tako rekoč na roke, kar je danes redkost. »Vedno me je bolj zanimala preteklost kot prihodnost, zato še danes ne morem mimo srednjeveške zgradbe, ne da bi se ustavil in jo občudoval. Moja želja je oživiti ornamente, ki pozabljeni spijo v knjigah, in steklo je pri tem samo moj medij,« o svojem poklicu, ki je z leti postal pravo poslanstvo, razlaga umetnik Lombergar.

Naj stane, kar hoče. Počaščen z naslovom »mojster umetne obrti« je v svoji dvajsetletni karieri dosegel, da so njegove stvaritve dobile svoj dom po vsem svetu: od največjega kazina v Evropi, na Dunaju, številnih evropskih kulturnih ustanov in zasebnih dvorcev do ene največjih svetovnih križark, Crystal symphony. »Mnogi me uvrščajo med avtorje, ki ustvarjajo luksuzne izdelke, vendar sam mislim, da to ni moj najmočnejši atribut. Pomembnejše kot cena se mi zdi dejstvo, da moje šipe govorijo same zase in da ljudje pristopijo z besedami: Natanko te mojstrovine si ze-im pri sebi doma, to šipo bom kupil, ne glede na ceno,« razlaga Aleš Lombergar.

In kako je sploh prišel na zamisel, da bi se izučil za jedkarja? Po naključju. Študiral je arhitekturo ter se pri tem ukvarjal s fotografijo. Eden od naročnikov je tarnal, da nikjer ne najde pravega mojstra jedkanja. Bom pa poskusil jaz, sije rekel Aleš. Seveda je imel hude težave, kako sploh priti do osnovnega znanja o jedkanju, saj so v Kram-sachu na avstrijskem Tirolskem, kjer je bila znana šola jedkanja, to nehali poučevati že v začetku petdesetih let. Razočarani mladenič se je tako odpravil v knjižnico in po dolgotrajnem brskanju na svojo srečo odkril staro knjigo iz daljnega leta 1870, in ta mu je odkrila osnovne skrivnosti starodavne obrti. Ves navdušen se je potem za nadaljnjih nekaj mesecev zaprl v delavnico in preskušal zapleteno kemijsko formulo, ki naj bi razjedala steklo. In res mu je uspelo! Takrat je nastala njegova prva mojstrovina, napis za kavarno Cafe riva na Malem Lošinju. Prvi poskus je uspel, potem pa dolgo nič, se svojih začetkov nostalgično spominja Aleš.

No, danes se nanj tako za naročila kot za nasvete obračajo tako naročniki kot kolegi-mojstri jedkanja malodane iz vsega sveta. »Ko sem razmišljal o eksponatih za arabski svet, sem se prvič počutil, kot da sem na začetku, kot pred dvajsetimi leti. Spet sem šel v knjižnico in iskal motiv v preteklosti.«. Rezultat študije sta eksponata, ki zaradi svoje drugačnosti kot magnet privlačita ljudi, kot je zapisano v sejemskem biltenu Show news.

Prvi razstavni eksponat so drsna vrata z motivom starodavnega zemljevida Arabije beneškega kartografa iz leta 1563, ki ga je Lombergar odkril v trezorju NUK. Drugi eksponat so klasična vrata z lesenim okvirjem, katerih bistvo je stekleno jedro – arabski ornament. Aleš jih je ustvaril po posebnem postopku jedkanja s pozla-to, ki ustvarja izjemen občutek tretje dimenzije. »Mnogi so me spraševali, ali je v steklu pravo zlato, in pojasnil sem jim, da je zlata arabeska votla in le pozlačena, saj bi za polnitev z zlatom potreboval nekaj kilogramov zlata.« Šlo je za prototip, ki ga je Lombergar ustvaril posebej za omenjeno razstavo, pa tudi sama arabeska, ki izvira iz 16. stoletja, v resnici ni delo arabskega avtorja, temveč jo je ustvaril nemški grafik Peter Floetner. »V raziskovanju arabskega sveta sem bil še posebno navdušen nad dejstvom, da je mnogo bolj kot evropski naklonjen ornamentu v notranji opremi. In šele ko sem prišel v Dubaj, sem se prvič soočil s kulturo okrasja, ki ni kičasta, kot je pogosto v Evropi.«

Evropska kultura je namreč polna ponaredkov, ki ustvarjajo vtis cenenosti, in le redkim evropskim mestom uspeva ohranjati dediščino starih avtorjev takšno, kot si jo zaslužijo.

K sodelovanju pri dubajskem projektu je Aleš povabil še dva slovenska kolega: umetnika za obdelavo lesa Marka Črtanca, njegovo delo je lesen okvir vrat, sestavljen iz zvezdic iz orehovega lesa, unikatno kljuko iz akrilnega stekla, v kateri se pretaka živo srebro, pa je izdelal Jožef Vrščaj.

PETRA KANCLER

Umetnik v skafandru

Umetnik v skafandru
Več / 28.1.2005

Prijatelj mu je prerokoval vsaj pet let anonimnosti. Ni se zmotil. O jedkanem steklu vemo Slovenci malo, premalo. MOJCA KAUČIČ je bila pri Alešu Lombergar ju, edinem, ki se pri nas ukvarja s takšno žametno obdelavo in z majhnimi koraki Stopa iz anonimnosti.

Kakšen užitek bi se bil zbuditi v sončno spomladansko jutro in se za pozdrav zazreti v prelepo žametno podobo, zjedkano v steklo spalničnega okna! Sončni žarki bi se ob nekaterih njenih delih sramežljivo prikradli v sobo, na drugih pa jo še z močnejšo svetlobo prestavili v prostor. Vendar navadni smrtniki takih oken nimamo, verjetno zato ne, ker se nam zdi, da kljub svoji ljubezni do lepote nekako do njih nimamo pravice ali da so nam nedo-segljiva. Pa ne bo čisto držalo. Ze res, da so taka stekla nekaj posebnega, ne pa nedosegljiva. Klepet z Alešem Lombergarjem, kije pri nas edini mojster, prej bi pravzaprav morali reči umetnik, ki se ukvarja z jedkanjem stekel, in ga, se zdi, premalo poznamo in cenimo, nam naše razmišljanje lahko v trenutku obrne na glavo.

Koprena med dvema življenjema.

Saj veste: jedkana stekla so tista, v katerih so naslikane žametno meglene podobe, vzorci, ornamenti; so tista stekla, v katerih se prepletata svetloba in tema, odvisno od tega, kaj je za njimi; so tista, ki nam ustavijo pogled skozi sicer prozorno površino… Aleš Lombergar pravi, daje to koprena med dvema življenjema. Prav nežno ju ločuje in jo je mogoče brez napora odstreti in pokukati, kaj se skriva za njo. Čeprav se je jedkano steklo pojavilo že v drugi polovici 17. stoletja in se je zdelo ljudem prava čarovnija, je doseglo vrhunec v razširjenosti med ljudmi oziroma v uporabi šele v drugi polovici 19. stoletja in se obdržalo na vrhu nekako do prve svetovne vojne. Slovenija seveda ni bila izjema in Ljubljana se je lahko pohvalila z nekaj izjemno bogato in mojstrsko ozaljša-nimi stavbami, okni in vrati.

Aleš Lombergar na takšno pot ni zašel po naključju, čeprav bi to marsikdo domneval, ko sliši, da se je po gimnaziji najprej znašel na fakulteti za arhitekturo. Bolj kot naključje spremeni življenjsko pot mlademu človeku, če se po izbranem študiju ne najde, tako kot se ni Aleš. Takrat pa se je že ukvarjal z grafiko, ki mu je bila blizu. Preskok na jedkanje stekla pravzaprav ni velik, meni Aleš. Treba se je poglobiti v literaturo, se naučiti tehnike dela in nato delati ter poskušati. Čeprav ima v sebi umetniško žilico, sta ga trma in vztrajnost verjetno zadržali, da ni vrgel puške v koruzo, ko se je uresničila prijateljeva napoved, da ga kljub visoki strokovnosti pet let pri nas ne bo nihče niti povohal.

Iz navdušenja ljubezen. Jedkano steklo je namreč v človekovem življenju med dobrinami, ki niso nujne za preživetje, so pravzaprav dodatek k življenju in njegova obogatitev. Nekaj več. Ker se je jedkano steklo po drugi svetovni vojni pri nas nekako izgubilo in je imelo morda celo pridih bogataševa (čemur prejšnji sistem ni bil naklonjen), je Aleš le počasi prihajal iz anonimnosti. Vendar je. Z majrmimi, toda zanesljivimi koraki. Ko se ozira na začetke pred dvema desetletjema, se spominja svojega navdušenja nad jedkanjem stekla. Tudi sam je odkrival vedno nove stvari. Zdaj je to začetno navdušenje nekoliko splahnelo oziroma se je spremenilo v ljubezen in morda celo način življenja. Postalo je del njega. Pravi, da je z jedkanjem zdaj poročen.

Še tako preskušeno in zasidrano znanje pa pri takšni obdelavi stekla ni zagotovilo za uspeh. Čeprav si je v letih preskušanja Aleš pripravil kislino, ki mu pri njegovi tehniki jedkanja (teh pa je več kot 20) najbolj ustreza, mora biti zelo previden. Kislina se lahko namreč čez noč spremeni oziroma spridi, kot se temu strokovno reče, in za pričakovani rezultat se mojster lahko obriše pod nosom. Pred vsakim novim postopkom mora zato kislino najprej preskusiti, ali učinkuje tako, kot od nje pričakuje. Leta izkušenj so seveda naredila svoje in tako Aleš natančno ve, koliko časa sme biti steklo namočeno v kislini, da bo dosegel želeni učinek. Med delom se zavaruje po vseh predpisih, saj je delo s kislino nevarno in se z njo ne gre igrati ali je podcenjevati. Poleg pajaca in debelih gumijastih rokavic med zaščito spada tudi maska s filtri za dihanje, ki se te-sno prilega obrazu. Kadar je na vrsti kateri od daljših postopkov, se lahko zgodi, da Tudi podpiše se. se slabo počuti, vendar zaradi pomanjkanja svežega zraka, ne zaradi zastrupitve. Pri delu je zelo previden in zato se mu do zdaj tudi ni nič zgodilo. Naj bo tako še naprej!

Mojstrovine. Kadar boste šli mimo vhodnih vrat Slovenske filharmonije, malo postojte in si malo pozorneje oglejte mojstrovino, vgrajeno vanje. Vsakemu, ki ima rad umetnost, te podobe v steklu polepšajo dan. Filharmonija je tudi eno od najzahtevnejših Aleševih mojstrstev, saj sta bili dve stekli razbiti. Na srečo je obstojala za eno fotografija, drugo pa je naredil sam po analogiji preostalih petih.

Vhod v Akademijo za glasbo je nekaj posebnega. Izbiro motiva so naročniki prepustili mojstru in odločil se je za Flotnerjevo arabesko iz leta 1549. Že davno pred tem, ko jo je prenesel na steklo, se mu je priljubila in shranil jo je tja nekam na srčno stran, bi rekla popevka, in čakal, da bo prišel zanjo pravi trenutek. Za Akademijo za glasbo se mu je zdelo, da si jo zasluži. Zato jo je tudi dobila. Vendar pa Aleša zdaj vseeno obhajajo dvomi, saj se mu zdi, da se ni odločil prav. Da imamo Slovenci veliko raje konkretne podobe kot ornamente, pravi, zato to njegovo delo ostaja bolj neo-paženo, kot če bi izbral kakšen drug motiv.

Ornament ima v Aleševih razmišljanjih posebno mesto. Zanj namreč pravi, da je bolj odprt, da ponuja človeku več možnosti za iskanje svojih mnenj in očutij v njih. Pri podobi je pripoved dokončna. Če je žalostna, razpreda, potem človek ob pogledu nanjo ne more biti vesel. Pri ornamentu pa lahko izbira. Postopek. In kako jedkano steklo sploh nastane? Aleš najprej izbere podobo, ki jo bo prenesel na steklo. Če je to ilustracija iz knjige, recimo, jo najprej v velikosti 1:1 prenese na papir, zatem pa jo zriše na steklo. Dele stekla, za katere se odloči, da bodo ostali povsem prozorni (navadno jih ni prav veliko), nato zavaruje s posebno mešanico smolnatega laka. Dele, ki jih hoče poudariti z žametno belino oziroma nepro-sojnostjo, pa pusti nezavarovane. Nato sliko potopi v kislino, za katero natančno ve, koliko časa mora delovati za dosego želenega učinka. Če je steklo obenem tudi brušeno, to delo zanj opravijo v Rogaški Slatini. Delo je izredno natančno in niti najmanjša napaka ni popravljiva. Pokaže se namreč šele, ko vzame steklo iz kisline in z njega sname smolnato masko. Popravnega izpita ni. Če se mu kaj sfiži – nobenega naročila pa ne da iz rok, če ni stoodstotno – se na svoje stroške vsega loti znova. Na srečo se mu kaj takega zelo redko zgodi, ampak kakšen cmok je moral pa tudi že požreti.

Aleš Lombergar je edini, ki pri nas lahko sodeluje pri restavriranju naše jedkane steklene kulturne dediščine. Za svoj del pravi, daje izredno krhka in da je ne cenimo dovolj, oziroma nanjo pozabljajo v tistih ustanovah, ki jim je naložena skrb zanjo. Tako je tiskarna Ljudska pravica ob prenovi ostala brez svojih jedkanih šip, čeprav je Aleš opozoril nanje. Pri načrtovanju prenove so jih preprosto prezrli. Ne nazadnje pa je tudi Mestni muzej spustil iz rok 12 vitražev izjemnega mojstra Julija Kleina iz leta 1937, na katere je Aleš opozoril in jih tudi priskrbel za nizko ceno, pa zaradi tega nikogar ne boli glava. Razen Aleša.

Najljubši med vsemi deli, se mu zdi (poleg Filharmonije), sta stekli v piceriji Napoli, kjer je bila prej dalmatinska restavracija. Na enem kraljuje oljčno drevo, na drugem pa figovo. Z Aleševimi deli se ponašajo še kazino v Badnu, ameriška potniška križarka, Mestna hranilnica, nekaj stanovanj v Ljubljani …

Lahko pa bi seveda imeli te lepote veliko več, če ne bi marsikdo pri načrtovanju gradnje in obnove objektov nanjo pozabil ali pa se mu zdi strošek previsok. Če bi delal kje drugje, bi se z njim ponašali na vsaki pasji procesiji, še bolj pa bi se z njim postavljali pred svetom! Kar koli se bo že zgodilo, Aleš bo s svojimi nežnimi žametnimi podobami v steklu ostal še naprej poročen in tako bogatil srca zaljubljenih v lepoto umetnosti.

O razkošju in slabostih Stare Ljubljane

O razkošju in slabostih Stare Ljubljane
Večer / 14.7.2007

Maribor je bil tekstilno močno mesto; predniki Aleša Lombergarja so se zato iz Ljubljane preselili v štajersko prestolnico, uveljavili svoj posel in zgradili hišo. Aleš pravi, da je bil preveč “cagav”. Nikoli ni zbral toliko moči, da bi se za vedno vrnil v Maribor, potem ko se je preselil v Ljubljano; v času študentskih let izbrana študija arhitekture in dizajna mu, ker je bil “mlad, prelen in f ur-jast”, nista najbolj dišala, za kar mu je včasih kar malo žal.

“Tega premika nazaj, priseljenec, nisem nikoli naredil, tudi po očetovi smrti ne. V Ljubljani sem si ustvaril družino, tu imam stanovanje in delavnico, prijatelje, znance. Pogrešal bi vse te ljudi, če bi odšel, prav tako družabno življenje. Če želiš družabno živeti, moraš živeti v centru, kjer se razdalje do želenih ciljev merijo v minutah. Morda sem s tem, ko smo prodali hišo v Mariboru, otroke prikrajšal za vrt, toda naš vrt je Stara Ljubljana. To je resnično razkošje; če si le toleranten za hrup in umazanijo. Ne vem, kdaj bo Snaga pogruntala, da je ob sobotah, potem ko v petkih zvečer mladina veseljači in povsod nastelje smeti, treba začeti čistiti ob šestih in ne ob enajstih, ko so že vsi turisti takoj po zajtrku končali dopoldanski sprehod. No ja, v Maribor, ker tam živi tašča, še zaidem, pa tudi možnost, da bi v Mariboru spet kdaj živel, še obstaja. Nikoli ne reci nikoli,” se razgovori Aleš, letnik ’62.

Takšni smo, letnik ’62, namreč večkrat poudari Aleš. Kakšni takšni? Najprej se spomni let na Prvi gimnaziji v Mariboru, ko je zdaj že pokojni ravnatelj Lučovnik dijakom dovolil prebarvati stene vijoličasto zeleno; čez nekaj let so bile spet takšne, kot se za šolo spodobi, bele. Pa študijskih izkušenj se dotakne. “Več kot sto nas je sedelo v predavalnici in vprašal sem se, kaj neki bo vsa ta množica počela, ko bo končala študij. No, če ima kdo fotra na pravem mestu, mu že ne bo težko… Moj oče je rekel: ‘Veš, sin, na kmetijskem zavodu,
kjer sem jaz v službi, ti ne boš delal. Bilo bi nehigienično.’” Aleš je prepričan, da bi morale fakultete bolj crkljati nadarjene študente in da bi morali polovico faksov tako ali tako zapreti. “Slovenija je premajhna za šole s po dvajset študenti, v katerih se zagotavljajo samo dobro plačane profesure. Tem študentom bi bilo treba omogočiti dodiplomsko, ne le podiplomsko izobraževanje v tujini, v velikih mestih skupne Evrope, katere pravega pomena pri nas še nismo dojeli. Ni res, da bi tako mladi izgubili občutek za slovenščino, kvečjemu drugega jezika bi se pošteno naučili, in ni res, da se ne bi vrnili; saj so mogoče recimo pogodbene varovalke za to. Prav tako je Slovenija premajhna, da bi premogla lastno strokovno literaturo na ozkih področjih, torej je treba spremljati in obvladati tujo,” še dodaja Lombergar.
Aleš govori o posebnih specializacijah. Takšna je tudi njegova, ki se je spočela iz golega naključja, ko so v gostinskem lokalu v Malem Lošinju potrebovali kozarce z napisom Kaffe Riva. Presenetljivo, cela Nemčija ne premore človeka njegovega poklicnega profila. Tudi zato je njegovo delo cenjeno zunaj naših meja; prav zdaj namesto da bi bil na dopustu, izdeluje jedkano steklo za kazino v Kijevu. Umetniško ustvarjanje – Aleš je sicer upravitelj Kinotekinih nepremičnin – občasno prikaže tudi na razstavah. Te niso zelo pogoste, v Mariboru se je predstavil samo enkrat v Narodnem domu, v Ljubljani pa nazadnje lani v Mestnem muzeju. “Po razstavi so žepi prazni. Plačaš jo sam, roke pa so umazane, ne od dela, temveč od stiskov rok pohval,” šaljivo razkrije resnico.

MATEJA GROŠELJ

Varstvo spomenikov

VARSTVO SPOMENIKOV
REVIJA ZA TEORIJO IN PRAKSO SPOMENIŠKEGA VARSTVA, 1989

V drugi pol. 19. stol. je nastopila za jed-kana stekla, ki so pomembno dopolnjevala fasadno podobo, usmerjala pa tudi poglede iz notranjosti stavbe na sosednje fasade, zlata doba. Pridružila so se jim tudi z več barvnimi plastmi prevlečena stekla. Velika okna, ki so ločevala kavarniški mir od uličnega vrveža, izložbe uglednih trgovin in vhodna vrata v vežah meščanskih hiš, so s svojimi bogatimi stekli bistveno soustvarjala »secesijske pravljice«. Tudi pri nas so se na čuden način še ohranili taki biseri, a jih ne znano prav ceniti. Oživitev mojstrstva bi omogočila vsaj možnost izgubljene ali dragocene originale nadomestiti s kvalitetnimi kopijami.

Nemški narodni muzej v Niirnbergu hrani v eni od svojih zbirk tudi blago izbočeno stekleno ploščico z napisom AUXILIUM JESU CHRISTI AD-VENTIAT ter letnico 1686. Ta preprosti muzejski predmet, izdelan pred tremi stoletji, bi ne bil prav nič posebnega, če bi ne bil prvi znani in ohranjeni primer stekla, okrašenega v tehniki jedkanja. Izdelal ga je mojster Heinrich Schwanhardt iz slovite niirnberške družine steklobrusačev.

Nemški slikar, grafik in pisec o umetnosti Joachim von Sandrart poroča v svojem delu »Teutsche Academie.. .« (1675), da je prav Heinrich Schwand-hardt s svojim »pronicljivim razumom izumil tako jedko snov, ki z lahkoto razjeda steklo, ter tako naredil nekaj, kar je dotlej veljajo za nemogoče. Izdelal je mnoge predmete, ki nas očarajo s svojo prefinjenostjo, natančnostjo in čistostjo …«. »Po letu 1670 se mu je posrečilo jedkati šipo tako, da je na motni osnovi zasijal prozoren ornament ali besedilo,« dodaja leta 1730 Johann Gabriel Doppelmavr v svojem »Zgodovinskem poročilu o nurnberških matematikih in umetnikih«.

Kako so takrat pridobivali jedko tekočino, je ostala uganka, saj so Schwanhardt in njegovi učenci skrivnost obdržali zase. Izum je utonil v pozabo, z njim pa tudi umetnost jedkanja stekla. Več kot stoletje kasneje, leta 1792, piše – gottingenški raziskovalec Johann Beckmann, da je kislino, ki razjeda steklo, odkril leta 1711 kemik Cari Wilhelm Scheele. Pravzaprav je bilo odkritje, kakor se to v kemiji pogosto dogaja, slučajno. Na zdrobljen jedavec je polil žvepleno kislino in plin fluorovodik, ki se je pri tem pokadil iz posode in se valil po laboratoriju, mu je na veliko začudenje spotoma motno zjedkal vse steklene predmete. Kakorkoli že, postopek pridobivanja fluorovodikove kisline, ki edina razjeda steklo, z učinkovanjem žveplene kisline na kamnino jedavec je bil odkrit, pozabljen in znova odkrit, s tem pa so bili povezani tudi odkritje, zaton in ponovno odkritje krašenja stekla z jedkanjem.

Kljub odkritju krašenja in plemenitenja stekla z jedkanjem vse do druge polovice 18. stoletja ta način ni imel posebne veljave. Sele konec 18. in v začetku 19. stoletja so takrat še redke majhne umetno-obrtne delavnice utirale pot novemu načinu, izpopolnjevale tehnološki postopek ter sčasoma izbojevale jedkanim steklom mesto, ki jim gre.
V drugi polovici 19. stoletja, še posebej pa na prelomu v naše stoletje, je za jedkana stekla nastopila zlata doba. Sprva še umirjene, v strogem geometrijskem redu razporejene historicistične ornamente in statične figuralne alegorije so v prvih letih našega stoletja zamenjale lahkotno vihrave podobe fin-de-sieclovskih lepotic ter značilno secesijsko valujoči cvetlični motivi. Še več: običajnim brezbarvnim jedkanim steklom so se pridružila z eno ali več barvnimi plastmi prevlečena stekla, jedkana v neštetih odtenkih. Velika okna, ki so ločevala kavarniški mir od uličnega vrveža, izložbe uglednih trgovin in vhodna vrata v vežah meščanskih hiš, so s svojimi bogato okrašenimi jedkanimi stekli v spreminjajoči se svetlobi dneva med jutrom in večerom bistveno soustvarjala opojno občutje »secesijske pravljice« ter se zlivala v celoto z drugim okrasjem, razpredenim po pročeljih in notranjščinah. Umetniki, ki so risali predloge, so se ponosno podpisovali pod svoje stvaritve, ki so jih znane češke, avstrijske, nemške in druge manufakture razpošiljale po vsem svetu.

Burni obdobji dveh svetovnih vojn sta povzročili v mnogih mestih izgube večine teh čudovitih umetnoobrtnih izdelkov, tistih pa, ki so se srečno ohranili, danes pogosto ne znamo prav ceniti. Zaradi zahtevnosti, zamudnosti in visoke cene, pa tudi zaradi spremenjenega okusa v času, ko smo hoteli biti za vsako ceno moderni, je umetnost dekorativnega jedkanja stekla počasi zamrla ali pa se spustila daleč pod nekdanjo umetniško raven.

Če hočemo zanamcem ohraniti dragocene in redke originale, ki so preživeli vihre čase, je resnično zadnji čas, da spremenimo odnos do njih, po drugi strani pa bi ponovna oživitev mojstrstva dekorativnega jedkanja stekla ponudila sodobnim oblikovalcem in arhitektom novo izrazno področje, konservatorskim službam pa pri restavratorskih posegih v historične ambiente možnost dopolnjevanja izgubljenih originalov z dobrimi kopijami.

————————–
ETCHED GLASS

The second half of the 19th century was the golden age for etched glass which was an important supplement to the outlook of the fa?ade, but which also directed people’s gazes from interiors of buildings towards neighbouring facades. Glasses coated with a number of colour layers joined them. Large windows which separated peaceful cafes from street bustle, shop-windows of prestige shops, and entrance doors in bourgeois houses’ halls with their rich glasses were essential in the creation of the feeling of the” secession fairy-tale”. With us, too, some such pearls were miraculously preserved but we do not appreciate them enough. Revival of this art and craft would at least give a chance to replace lost and precious originals with quality imitations.

V steklo jedkana podoba je svojevrstna igra absurda

V steklo jedkana podoba je svojevrstna igra absurda
Finance, March 9th 2001

Tako posebnost skoraj pozabljene obrti opisuje oblikovalec stekla A. Lombergar

Kaj se dogaja z umetno obrtjo, ki je med secesijo značilno zaznamovala evropski meščanski prostor, po prvi svetovni vojni pa počasi tonila v pozabo? V zadnjem času je opaziti večje zanimanje, pravi Aleš Lomberger, ki se pri nas edini ukvarja z jedkanjem stekla, saj daje jedkano steklo poseben pečat notranji opremi modernih stanovanj in lokalov.

Jedkanje stekla je pravzaprav grafična tehnika, postopek pa je precej drag. Nič čudnega, da je za kvadratni meter tako oblikovane steklene površine treba odšteti od 500 do 15 tisoč nemških mark. Kako to, da je razpon v ceni tako velik? “Odvisno je od količine naročila in vrste tehnike,” pravi oblikovalec in dodaja, da cene veljajo tako za domača kot naročila iz tujine. Obojih se je v petnajstih letih, kar vodi Studio za jedkanje stekla, nabralo kar precej. V Ljubljani ne moremo spregledati portala Slovenske filharmonije in opreme Mestne hranilnice, v Mariboru pa je Lombergar sodeloval pri oblikovanju izložbe in vhoda v lekarnah v Partizanski in Gosposki ulici.

Lombergar je iskan tudi v tujini, saj po eno delavnico premoreta samo Avstrija in Švica, nekaj več jih je v Veliki Britaniji. V Nemčiji je ta postopek celo z zakonom prepovedan iz okoljevarstve-nih razlogov. Z jedkanimi stekli je opremil zasebno vilo v bližini Hannovra in luksuzno ameriško križarko Crystal Symphony. Eden od pomembnejših projektov v tujini je bila največja igralnica v Evropi Casino Baden v bližini Dunaja, ki ga je bilo povrh vsega treba opraviti v štirinajstih dneh.

Posamezniki pri njem največkrat naročajo jedkana stekla za opremo stanovanj, predvsem za okna in vrata. “Jedkano steklo zaživi na svetlobi, kar daje prostoru posebno ozračje. Čedalje več ljudi se zanima zanj, ko si v bivalnih prostorih zaželijo nekaj posebnega,” pravi Lombergar. Z jedkanim steklom je mogoče oblikovati skoraj vse, celo fontano ali spomenik, čeprav ima tako kot druge grafične tehnike tudi ta svoje posebnosti. “Pri oblikovanju uporabljam historične ornamente in moderne, celo abstraktne motive, treba pa je vedeti, da je jedkana podoba svojevrstna igra absurda, šarmantna v svoji izmuzljivosti. Celote skorajda nikoli ne moremo zajeti z enim pogledom,” naravo jedkane podobe opisuje oblikovalec, ki ga je pozabljena tehnika pritegnila že med študijem arhitekture in oblikovanja.

MAGDA STRAZISAR
magda.strazisar@finance-on.net

Lepota jedkanega stekla

Lepota jedkanega stekla
Delo – Ona, March 13th 2001

Prejšnji torek so v galeriji TR3 v Ljubljani odprli razstavo jedkanih stekel Aleša Lombergarja, edinega umetnika pri nas, ki se ukvarja s to izumirajočo umetno obrtjo, priljubljeno v secesiji, umetniškem gibanju iz obdobja vzpona evropskega meščanstva na prehodu devetnajstega v dvajseto stoletje. Le redki tako obdelani kosi so se ohranili do danes, nekaj jih je tudi v Ljubljani.

Med tistimi, ki jih izginjanje teh čudovitih, a krhkih ostankov preteklosti skrbi, je Aleš Lombergar. Zato se je odločil, da bo posvetil življenje nenavadnemu in redkemu poklicu, ki zahteva poznavanje zapletenih kemijskih procesov, pa tudi obvladanje historičnih or-namentov in modernega oblikovanja.

Študiral je arhitekturo in oblikovanje. Leta 1984 si je na Wolf o vi ulici v Ljubljani uredil Studio za jedkanje stekla, kjer pri obdelavi vseh vrst stekla uporabljajo kar sedemnajsti tehnik jedkanja, briljantni rez, plosko in reliefno peskanje v kombinaciji s tehnološkimi postopki laminira-nja, zvijanja, kaljenja ali fusin-ga. Do zdaj so uresničili več projektov, tako doma kot v tujini. Opremili so zasebno vilo lastnika nemške tovarne pohištva Flototto v bližini Hannovra, ljubljansko stolnico sv.

Nikolaja, Mestno hranilnico ljubljansko, portal Slovenske filharmonije, razkošno ameriško križarko Crvstal symphony, največjo igralnico v Evropi Casino Baden pri Dunaju in izložbo ter vhod lekarne v Mariboru. Na razstavi lahko občudujemo nekaj izbranih projektov, na ogled pa je tudi knjiga Mojstrovine Slovenije založbe Rokus, v kateri je predstavljeno Lomber-garjevo izjemno delo.

Natalija Mljač
Foto: Janez Pukšič